Salezijanec Gašper Otrin: »Tisti, ki ga Bog kliče, bo dobil vsa potrebna orodja in "orožja".«

Svetovalnica | 02.02.2021, 11:41 Mirjam Judež

Danes je dan posvečenega življenja. V Svetovalnici smo spoznali, kako živi don Boskova karizma, kaj mladi danes pričakujejo od Cerkve in kaj jim pomeni vera. Z nami je bil ravnatelj Majcnovega doma salezijanec mag. Gašper Otrin: »V domskem kolektivu mamo intenzivne odnose z mladimi, zelo dobro jih poznamo, toda težko je prepoznati stisko. Odkrito govorimo o težavah, se z njimi soočamo in mladim damo možnost, da svoje stiske izrazijo.« Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Kako ste sami prepoznali klic v redovno skupnost?

»Nikoli, niti v srednji šoli nisem razmišljal o čem takem. Moje sanje so bile: velika družina, dober avto, dobra služba, hodil sem na zdravstveno šolo, imel idejo o fizioterapiji, … V 3. letniku srednje šole, ko sem se sam že malo oddaljil od Cerkve, sv. maše in verouka, sem »po nesreči« ali po Božji previdnosti pristal na šoli za animatorje, kjer se je moje življenje spremenilo. V zelo intimnem srečanju z Jezusu pri sv. maši, kjer sem se izjokal, sem skozi čas spoznal, da Bog od mene želi nekaj drugega. Moje življenje se je takrat obrnilo na glavo. V 4. letniku sem bil že odločen, kaj želim, prepoznal, kam me Bog kliče. Tu je bilo ogromno znamenj, za katere imava premalo časa. Res lahko rečem, kako Bog nekoga vodi, ko ga pokliče. Na človeku pa je, da prepozna ta klic, znamenja in odgovori na ta Božji klic. Pot vsakega je različna. Nekateri rabijo zelo veliko časa, marsikdo pa že od malega ve, da bo župnik, duhovnik.«

Zakaj prav salezijanci?

»Razlog je bil preprosto navdušenje ob delu z mladimi. V 3. in 4. letniku sem ob delu v župniji pri oratorijih spoznal, da temu želim posvetiti življenje, ampak s tem nisem bil zadovoljen. Takrat še nisem poznal Don Boska. Ko sem v roke dobil njegov življenjepis, sem rekel: »To je točno to, kar želim delati v svojem življenju!« Takrat sem začutil, da je to tisto, kamor me Bog kliče in kjer me želi.«

Prisluhnite pogovoru

Kako v današnjih razmerah razumete uresničevanje Don Boskove karizme?

»Tista stalnica, ki ostaja, je pristen stik z mladimi, ki so bili »izloček družbe« (mladi brez družin, brez poklicev, mladi, ki so kradli, bili v zaporih, niso imeli nobene življenjske perspektive, …). Don Bosko je že v 19. stoletju z njimi navezal najprej pristen stik, da so ga začutili kot osebo, kot duhovnika in se mu približali. V našem salezijanskem poslanstvu in delu je stalnica prav domačnost z mladimi, biti z njimi v zelo povezanem odnosu. To je tisto jedro, na katerem gradimo. Potrebe in stalnice kljub temu ostajajo, so pa družbene, socialne, verske, cerkvene, covid okoliščine v tem času drugačne. Tako tudi mi kot redovniki, salezijanci, poskušamo in iščemo odgovore in načine, kako mlade nagovarjati v pristnosti, kako jim približati vero, Cerkev, Boga na njim razumljiv način. Veliko smo se spraševali pred kakšnim letom, kako biti doma na teh virtualnih dvoriščih z mladimi, potem smo pa kar naenkrat pristali samo na tistih dvoriščih. Kako odgovarjati na potrebe mladih, imeti pristen stik, biti blizu kljub oddaljenosti? To je tudi za nas velik izziv.«

Se pogosto vprašate, kaj bi Don Bosko naredil danes?

»On in oratorij je vedno tisti glavni kriterij. To ne pomeni igranje z žogo, ampak mladi v svoji naravnosti. Želimo zadovoljiti potrebo mladih po igri, druženju, vrstnikih, po duhovnosti, izobraževanju in po domu. To so tisti osnovni kriteriji, ki jih iščemo in jim želimo zadostiti z vsakim našim programom.«

Svojega reda salezijancev ne bi zamenjal za nič na svetu, spoštujem pa tudi vse ostale redovne skupnosti. V Cerkvi smo kot mavrica, vsak ima svojo barvo, vsak je pomemben, potreben in dela plemenito delo.

Don Boskova fundacija bo odgovarjala na trenutne razmere, ki jih je povzročila pandemija ...

»Fundacija Don Bosko želi nagovarjati najbolj ranljive skupine mladih. Kar nekaj prošenj, stisk je zaznati in ta fundacija je bila ustanovljena samo s tem namenom: pomagati najbolj obrobnim mladim. Tudi mi, redovniki, moramo imeti v ozadju neko institucijo, da lahko formalno pomagamo ljudem. Tudi Don Bosko je v svojem času naredil isto. V času, ko so se zapirale redovne družine in družbe v Italiji in Evropi, je on našel eno luknjo, kako ustanoviti novo redovno družbo, ki bo podložna tudi civilnim zakonom. In tako je lahko v tistem času ustanovil salezijance. Tudi mi danes se zavedamo, da smo del te civilne družbe, da moramo tudi mi participirati na evropskih in drugih razpisih in da lahko preko fundacije pomagamo velikemu številu ranljivih mladih.«

Prisluhnite pogovoru

Kako zaznavate te stiske danes med dijaki? Dijaški dom v Želimljah je zaprt …

»Stik z dijaki ohranjamo tako, kot to delajo šole – na daljavo. Mladi so razdeljeni v manjše vzgojne skupine, vsaka ima svojega vzgojitelja, ki je prvi odgovoren za tisto skupino, za te mlade, jih pozna, pozna njihove potrebe, stiske in z njimi tudi dela. V drugem koronskem obdobju je veliko mladih izrazilo svojo stisko: bodisi zelo direktno ali pa so se na nas obrnili starši. Ponekod je zaznati velike stiske doma, v družini, tako, da se v zadnjem času ukvarjamo z njimi bolj na individualni ravni. Če smo prej delali bolj humanitarno, na skupnosti, je zdaj velik poudarek na individualnem delu, potrebah, ki jih izražajo mladi, ki so v stiskah: nekateri so bili že prej učno zelo neuspešni, imajo druge disfunkcionalne motnje, tu so družinske težave (nasilje, odvisnosti, apatičnost, emocionalne težave znotraj družine) in druge.«

Mladi in otroci stiske nehote zelo dobro skrivajo. Treba je znati prebrati simptome, ki se ob tem pojavljajo: šolska neuspešnost, zaprtost vase, odvisnost, … Nikoli ni neka odvisnost problem sama v sebi, ampak je vedno v ozadju hujši problem.

Kaj danes mladim pomeni vera? Kje jo iščejo, kako jim vaša redovna skupnost pri tem pomaga?

»Človek sam je po svoji naravi transcendentno bitje, nekdo, ki išče odgovor, ki presega zgolj ta fizični svet. Mladostniki znajo biti zelo provokativni, iščejo globoke smisle, ne zadovoljijo se s plehkimi odgovori in ob sebi želijo ljudi, ki so versko prepričani, ki ne gojijo samo navzven svoje verske pripadnosti, ampak res iskreno živijo svojo vero. Zato zelo nagovarjajo mlade oz. srednješolce različna pričevanja oseb, ljudi, družin, ki imajo v ozadju zelo pristno versko prakso. Ima pa vsak svojo pot glede na to, kako so živeli vero v svoji družini, s tem pridejo v ta srednješolska leta in pred nas prinašajo mnoge izzive. V Želimljah se trudimo gojiti pristno Don Boskovo ozračje preprostosti, spontanosti, veselja, kjer liturgija ni nekaj, kar moraš, ampak nekaj, kar ti je všeč, kar želiš in te nagovori.«

Mladi iščejo Boga in duhovnost, po drugi strani pa ne čutijo več pripadnosti Cerkvi ...

»Izpostavil bi fenomen, ki je že nekaj let opažen v cerkvenem prostoru: »Belonging without believing.« Jaz čutim pripadnost neki skupini: aniamtorji, skavti, mladinska skupina, ampak ob tem nisem razvil osebne vere. Ko pridem v leta, ko ta skupina ni več zame, tudi versko ne vztrajam več v Cerkvi. Imamo velike skupine animatorjev, potem pa nastopi študentsko obdobje ali obdobje mladega v poklicu in mnogih mladih potem več ni. Čutili so pripadnost svoji skupini, niso pa tu našli osebne vere. Zato je ena ključnih nalog, kako te mlade, ki čutijo veliko pripadnost, spodbuditi k osebni veri. Kako jih nagovoriti? To je umetnost vzgoje in evangelizacije in mnogi mladi čutijo odpor proti Cerkvi, češ, Cerkev je bogastvo, sijaj, tista, ki se vmešava v družbo, postavlja norme, pravila, mnogi mladi pa želijo živeti brez tega, ker jih to omejuje. To jim približati, da zapovedi niso prepovedi, ampak so tvoja pot svobode, ki jo ti izbereš, živiš in ti prinaša polnost življenja! To je res umetnost in izziv, kako to narediti v praksi z mladimi, ki jih imam pred seboj.«

V tem času potrebujemo veliko takih, kot je bil Noe, takih, ki bi znali že v tem času zasaditi vinograd, vztrajati, iti naprej, ne obupati. Ne se ustaviti, žalovati nad svojo usodo, protestirati, bojkotirati, ampak videti tudi pozitivno v tem, svetlo prihodnost. 

Kaj bi dejali mlademu, ki bi vam zaupal, da razmišlja o duhovnem poklicu?

»Najprej to, da mora res prisluhniti temu klicu, da se ne sme ustrašiti. Če ga Bog kliče, mu bo dal vsa potrebna orodja, »orožja« in milosti, ki jih potrebuje. Da si najde duhovno vodstvo, ker sam velikokrat nisi dovolj pameten oz. rabiš druge osebe, ki ti pomagajo razčiščevati, videti stvari. Ki poznajo tvojo zgodbo, ti jo pomagajo tudi brati, ker včasih sam ne vidiš mnogih znamenj, predvsem pa, da zaupajo Božji previdnosti. Če te je Bog poklical, te je z razlogom. Samo tam, kamor si poklican, boš lahko srečen. Če pogledamo primer učencev na poti v Emavs. Jezus je z njima, ju posluša, jima odpira oči in srce, ki v njiju gori in se jima na koncu razodene. To je tudi vloga duhovnega spremljevalca: da je preprosto tam z njim, ga posluša, mu odpira oči, mu pomaga prečiščvati, da se potem ta oseba lahko svobodno odloči. Ključno je, da se ne ustrašiš. Če te Bog kliče v ta poklic, je to z namenom, da boš v tem res našel polnost življenja.«

Kako postaneš salezijanec?

»Ko vstopiš v redovno družbo, skupnost, si najprej v obdobju prečiščevanja, potem v obdobju »vdihovanja« karizme, ki jo želiš živeti, jo spoznavaš, okušaš, tipaš, da vidiš, je to zate ali ne. Potem je obdobje postulantata, ko se že pripravljaš na vstop v noviciat, ki je zares formalna oblika priprave na redovno življenje. Pri nas to traja eno leto in potem nastopi leto noviciata. Za nas to poteka v Don Boskovih krajih, v Italiji in po koncu noviciata izpove kandidat prve redovne zaobljube. Takrat tudi polnopravno postane član neke redovne skupnosti. To je zaroka, kar traja vsaj 6 let. V tem času se to prečiščuje, tu pride študij, izobraževanje in po šestih letih lahko izpoveš večne zaobljube in postaneš polnopravni član neke družbe do smrti.«

V družinah, kjer je oče alkoholik, je pomembno, da ima mlad alternativni lik očeta …

»Očeta ne more nihče nadomestiti, oče je eden. Lahko pa pomagamo ponuditi alternativni lik očeta mladim, ki iščejo figuro očeta: trdnega, zrelega, ki je v oporo, tistega, ki spodbuja, da v njem lahko vidijo: tudi jaz želim biti tak. Tudi Don Bosko je kmalu izgubil očeta in sam postal oče mnogih prav iz te praznine, ki jo je čutil v svojem srcu. To je duhovno očetovstvo, kar je vloga redovnikov in redovnic. Biti duhovni oče, duhovna mati mladim, ki to iščejo.«

Prisluhnite pogovoru

Kaj nas bo naučila ta pandemija?

»Tu mi prihaja naprej svetopisemska podoba Noetove barke in Noeta. Lahko si predstavljamo tisto vesoljno uničenje, smrt, ki je kosila po vesoljnem potopu in je lahko primerjava z današnjo epidemijo. Tu je Noe tisti, ki se reši in v trenutku, ko je konec potopa, zasadi vinograd. Ne čaka, da bo padlo nekaj z neba, ampak je sam protagnost tega dejanja. Sam želi biti prihodnost, se potruditi, zato zasadi vinograd, neko veselje in se veseli prihodnosti, ki je pred nami. V tem času potrebujemo veliko takih Noetov, tistih, ki bi znali že v tem času zasaditi vinograd in iti naprej. Ne se ustaviti, žalovati nad svojo usodo, protestirati, bojkotirati, ampak videti tudi pozitivno v tem, videti svetlo prihodnost, vztrajati, ne obupati. Kaj se bomo naučili iz covid učbenika? Veliko več kot iz šolskega!«