Kakšen dan je vse v redu, že v naslednjem se zdi vse črno …

Pozitiva | 28.01.2021, 17:50 Nataša Ličen

Nihanja so realnost našega časa. Normalno in razumljivo. Nihanja razpoloženja. Čas za gradnjo psihične kondicije ni takrat, ko je vse narobe, toda takrat, ko je vse prav.

Zatresla so se nam tla pod nogami. Bolj se zavedamo, da je potreba po varnosti naša najmočnejša psihološka potreba.

Dr. Blanka Tacer, psihologinja, tudi soustvarjalka Maratona pozitivne psihologije, je s to mislijo začela pogovor v oddaji »Via positiva« o iskanju motivacije in zagona v trenutnih razmerah pandemije.
Recept? Ga ni.
»Če v časih, ko gre, veliko delamo na sebi, vzdržujemo dobre medosebne odnose in osebnostno rastemo, bomo slabe čase lažje prebrodili. Dati kratek recept? Ga ni, Tako kot za ljubezen ni recepta. Že znotraj ene osebe je močna čustvena dinamika, enkrat je super, drugič pa ne pomaga nobena beseda tolažbe. Morda je ob tem edini nasvet, da sprejmemo čustva, ki nas navdajajo, in rečemo, dober dan žalost. Bo minilo, ampak zdaj sem žalostna in bom žalostna, imam pravico do tega.«

Z mladimi se je treba pogovarjati kot odrasel z odraslim, če želimo imeti konstruktiven pogovor.

Ob spremembah se oglasijo klici, kaj manjka, kaj je odvzeto, česa ni več in podobno
»Odgovor, zakaj tako, ni enostaven. Na nek način se s tem tudi rodimo, kot dojenčki zahtevamo vse zase, in prav je tako, ker je to naš preživetveni nagon. Z vzgojo pa se počasi preusmerjamo k odgovornosti za svoje počutje, se učimo, da smo tudi mi tisti, ki prispevamo k skupnosti, ne samo odvzemamo."

Kot je dr. Blanka Tacer dodala v pogovoru za oddajoVia positiva: "Je pa tako, pri nekaterih je ta vzgoja bolj, pri drugih manj uspešna v tem smislu. Naša naloga skozi življenje, ko rastemo, je, da se naučimo, kako tudi mi poskrbimo za druge in nenazadnje seveda tudi zase. Nihče drug ne more narediti namesto nas, če si recimo želimo boljših odnosov, imeti bolj zdrav način življenja in podobno. Mi moramo sami narediti prvi korak v to smer, drug ne more namesto nas.«

Bodimo iskreni. V vsakem primeru. Do-pustimo pravico čutiti. Čim več v našem družinskem okolju.

Kdor je bolj zrel, naredi v odnosu prvi korak
»Morda se hitreje zaveda, da zanj kaj ni v redu, postavi meje in gre lažje naprej. Glede odgovornosti, pogovarjamo se odrasli z odraslim. Vsi poskrbimo za vse, za ljudi okrog nas. Trenutno pa »kritizirajoči« način ne daje dobrih rezultatov. Ob graji se upremo in izgubimo zaupanje. Naše izkušnje niso nujno izkušnje drugih, zato je dobro, da se zavemo, če se bom jaz držala ukrepov, bodo ljudje manj zbolevali in bomo čim prej lahko zaživeli normalnost.«

Okolica da informacije, v resnici pa sem jaz tisti, ki jih upoštevam ali ne
»Le sami se lahko motiviramo. Ni čarobnih paličic ali napojev za motiviranje učencev ali zaposlenih. Kot vodje smo bolj semaforji, ne motorji. Dajemo informacije, s svojim odnosom smo zgled in lahko le neposredno motiviramo, nikoli pa ne moremo prisiliti ljudi, da bi kaj naredili.«

   Ne reagirajmo na prvo žogo. Vprašajmo drugega, naj razloži svoj pogled, ki je lahko povsem legitimen.

Živeli smo v iluziji odsotnosti ekstremnih razmišljanj
»Naši »čudoviti« možgani so ožičeni na stvari, ki so negativne. V preteklosti smo morali ves čas paziti na nevarnost, seveda je bilo boljše, večjo preživetveno možnost smo imeli, ob odprtju vseh čutov na morebitne sovražnike. To so naši možgani ohranili. Ob slabem takoj prisluhnejo. Z zunanjimi stvarmi se pač še vedno borimo.«

Glede ekstremnih izjav pa, vedno so bila v družbi odstopanja, tudi podkrepljena z ekstremnimi izjavami. Tisto prej je bila iluzija, zdaj to je realnost. Trenutno se mnogi borijo. Mladi so že dolgo časa doma, kakovost učenja je slabša, obenem pa se od njih pričakujejo enaki rezultati. V ozadju ekstremov je potreba po biti slišan, sprejet. Čutijo se v krču in se borijo za svoj prostor pod soncem, če poenostavljeno rečem. Z mladimi se pogovarjajmo kot odrasel z odraslim.«