Na pravi strani kulture …

Naš pogled | 08.02.2021, 08:27 Jože Bartolj

Praznujemo Prešernov dan ali slovenski kulturni praznik. Ta prihaja v času, ko se zdi, da smo tisti, ki naj bi ta praznik slavili, razdeljeni kot še nikoli. Nas lahko kultura poveže, ali bo kot že tolikokrat, prispevala k novim delitvam? Odgovor seveda ne more biti enoznačen, glede na dogajanje v preteklih mesecih in posebej zadnjih dneh, pa je precej predvidljiv in bi ga lahko formulirali kot: odvisno na kateri strani kulture smo.

Kulturniška srenja večinoma ni zadovoljna s kulturno politiko aktualne vlade. Zato je pripravila vrsto dogodkov, performensov, odkritih protestov in tudi z nasiljem grozečih demonstracij. Ti nas vsakič znova opozarjajo, da je le ena resnica, da je v posesti posvečenih, ki pa jih v zadnjem letu na ministrstvu za kulturo ni. Zato torkovi protesti pred ministrstvom za kulturo, zato mazaške akcije fasad, uničevanje kulturne dediščine ...

Pri vsem skupaj najbolj moti vtis, da alternative ni, da ni drugega mnenja. K temu izdatno pripomorejo aktivisti zaposleni v medijih, ki so poskrbeli za promocijo le enega dela kulture, tistega aktivističnega, avtonomističnega, alternativnega. Tako so o Rogu poročali zgolj kot „bolj človeškem obrazu, ki ga kaže svojim deprivilegiranim mladim in tujcem, ki so iskali zatočišče pred svojimi domačimi biriči. V Rogu je bila po njihovem mnenju družba, ki je dopuščala raznolikost in preživetje tudi tistim, ki dobesedno niso imeli kam drugam. Bila je ponosna in odprta družba, v kateri je bilo mogoče preskakovati meje med svetovi. Zdaj pa se bo uniformiralo in steriliziralo okolje brez življenja. In družba bo zaradi tega bolj revna: duhovno, družbeno, politično in moralno..."

Pa bo res? Druge strani namreč ne predstavi nihče. Mar to pomeni, da je ni? Ali nas vrli novinarji nacionalne RTV hiše, ki so uspeli v kratkem času intervjuvati stanovalca prosule tovarne Rog, ki je na laž postavil ljubljanskega župana Jankoviča, češ da ob času začetka rušitve prostori niso bili prazni, ne uspejo najti glasu stroke na drugi strani Roga? Tistega, ki bi povedal, da je Rog sicer lahko možnost, ni pa ne vzor zakonitosti, ne kulturniške akcije.

43 ton odpeljanih smeti in še dvakrat več, ki čakajo na odvoz, več kot 300 koles, novi in zapakirani gospodinjski aparati, narkomanske igle in najdene prepovedane substance pač to ne morejo biti ... Zanimiv je tudi molk nekaterih medijev o očitni ekološki sramoti, odtujenih predmetih. Je to "neprecenljivi" vir kulturnega "ustvarjanja", so to vsebine, ki jih mesto "nujno potrebuje" in "javno dobro", ki je v interesu Ljubljane?

Naj citiram enega od kritičnih mnenj o poročanju iz Roga. „Mislim, da si po 10 člankih v podporo umetnikom iz Roga kakšen članek zasluži tudi mnenje preostalih 99,5 % populacije, ki se z rušenjem Roga strinja in je mnenja, da je to edina normalna, logična in človeška rešitev situacije."

Stanovalci so leta prenašali teroriziranje s strani Rogovcev, kršenje nočnega reda in miru, onesnažen zrak zaradi peči na drva, v katerih so kurili veje dreves iz okoliških parkov. Ker ni bilo ustreznih sanitarij in vode je bilo v okolici moč najti izbljuvke in fekalije čez katere so morali stanovalci in obiskovalci do vhodov v tamkajšnje bloke. Tam zbrani grafitarji so izdatno vadili različne napise na okoliških fasadah in nenazadnje prisotnost droge, ki je bila najdena priča o nivoju „kulturniškega" udejstvovanja ... Kdo bi moral prevzeti odgovornost za navedeno? Tisti, ki so protestirali, o teh dejstvih molčijo. Prav tako o tem molčita poslanki stranke Levica Nataša Sukič in Violeta Tomić. Zanimivo bi bilo preveriti izjavo, da so tam skuhali do 300 kosil za brezdomce na dan. Kako je to mogoče? Če se ukvarjaš s hrano, si podvržen nekim minimalnim sanitarnim standardom, v Rogu pa niso imeli niti tekoče vode ...

Kljub vsemu naštetemu, so izpraznitev Roga med drugimi aktivističnimi organizacijami ranga Feministične akcije FemA in Centra FemA – Zavoda za transformativne študije in delovanje, obsodili tudi na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, na Pedagoškem inštitutu, pa tudi Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Fakulteti za arhitekturo. Stroka, ki izobražuje bodoče kulturnike in umetnike se je postavila na stran tistih, ki so okupirali in vzdrževali stanje brezzakonja v Rogu. Lahko se vprašamo, kdo od njih je sploh bil v propadlih s smetmi nastlanih zgradbah? Morda pa so bili pred slabim tednom v množici okoli 500 nasprotnikov rušitve Roga na shodu, ki je potekal od Prešernovega trga, mimo mestne hiše do Roga? To še posebej sprašujem zato, ker je očitno iz te množice proti ljubljanski stolnici poletel balon z barvo in zadel fresko Marijinega oznanjenja. Sprašujem se, kako se lahko v imenu podpore eni, alternativni kulturi, zneseš nad drugo? Je to tisto, kar bi radi predali mladim, študentom, bodoči stroki? Taki akti nevarno spominjajo na čase, ko je bilo v imenu neke ideologije, moč brez kazni škodovati nacionalni kulturni dediščini. Vsi smo mislili, da so ti časi za nami.

Odgovor na vprašanje ali nas bo kultura pred prihajajočim Prešernovim dnevom lahko poenotila je torej bolj pesimističen. Še več, zdi se, da se vsaj del sodobne kulture vse bolj getoizira in izgublja stik z bazo, z ljudmi, ki jim je v prvi vrsti namenjena. Zdi se, da je podobna škorpijonu, ki je prepričal žabo, da je ne bo pičil in naj z njim na hrbtu preplava do drugega brega reke. Sredi reke jo je vseeno pičil in žaba ga je v smrtnem boju vprašala zakaj, saj bo vendar tudi on zdaj utonil. Odgovor je bil: „Taka je moja narava."

Kljub vsemu naj zapišem še to, da ko pridejo turisti v Ljubljano in si ogledujejo bisere naše kulture, se nemalokrat slikajo pred stolnico. Prav tam v neposredni bližini popacane freske, ki je je v originalu naslikal vrhunski Italijanski umetnik Giulio Quaglio, ob bronastih škofovskih vratih kiparja Mirsada Begića. Domov hočejo odnesti spomin na lep trenutek preživet ob vrhunski umetnini. Kolikokrat so se obiskovalci slikali pred ali v nekdanjem Rogu je seveda drugo, za tiste na pravi strani kulture, zlonamerno vprašanje.