Molitev ob križu | (foto: Pixabay)
Amazing Grace – res neverjetno, osupljivo
Komentar tedna Alenka Puhar
Inavguracija novega ameriškega predsednika je mnogim dala misliti in marsikoga je spravila tudi v zadrego. Ne govorim o slovesu prejšnjega, s škandaloznim bleskom obdanega predsednika, ki ga je zamenjal dokaj siv starejši gospod.
V mislih imam slovesnost in predvsem to, da vsebuje toliko verskih elementov. Za nekoga iz Slovenije – in verjetno za ljudi iz vse vzhodne, nekoč komunistične Evrope – je to še zmeraj presenetljivo. Nekaterim je v veselje, drugim povzroča zadrego, marsikomu tudi jezo. Kakorkoli že, mi kratko malo nismo navajeni, da bi v slovesnosti, ki je državna par excellence, nastopali duhovniki – celo več duhovnikov – da bi bil v uradnih govorih tolikokrat omenjen bog, njegova volja in pomoč, da bi se toliko citiralo sveto pismo… Da bi nas prevzela prelepa Amazing Grace…
In ne gre samo za slovesnosti najvišjega ranga. Ob tem so tudi bolj vsakdanje stvari. Dan po slavju sem pogledala, kaj pravi BBC o prvih ukrepih podpredsednice, saj se zdi izjemno prodorna, zanimiva ženska. Razsvetlili so me z novico, ki je bila prav amazing, se pravi presenetljiva: Kamala Harris je preživela prvi dopoldan službe s predsednikom pri »prayerservice«. To verjetno ni čisto maša – opravičujem se za pomanjkljivo znanje – a že iz fotografije predsednika z ženo in podpredsednice z možem je bilo očitno, da so globoko zatopljeni v molitev… Novo obdobje v ameriški zgodovini se očitno zanaša na božjo pomoč.
Vse tovrstne in podobne prvine so bile iz našega javnega življenje izločene. Kljub poskusom, da bi se sem in tja vsaj nekaj malega vrnilo, ostaja v vsem tem procesu veliko nelagodja. Seveda so bili poskusi pospremljeni tudi z grobimi besedami in dejanji, pa jim je zato uspevalo toliko manj. Sarkazem ni najboljša spodbuda za obujanje tradicije.
Kadarkoli sem zašla v kakšno državo v zahodni Evropi, se mi je ponudilo veliko priložnosti za razmišljanje o pomenu tradicije v vsakdanjem življenju. Poleg najvišjih slovesnosti – od inavgucij do kronanj in plemiških porok – se tradicija najbolj pozna v najbolj vsakdanjih, navadnih stvareh. Recimo v imenih krajev, ulic, trgov in vseh mogočih ustanov. Po vsej zahodni Evropi se pri tem držijo tradicije, kar pomeni starih običajev. Neradi se jim odrekajo in če že, s premislekom. Rezultat je zato velika, prav osupljiva količina tega, kar priča o izjemni vlogi vere oziroma krščanstva v zgodovini Evrope. Naj to ponazorim z nekaj potezami Bruslja, mesta, ki je bilo izbrano za prestolnico Evrope.
Veliko hodim v Bruselj in tu preživljam precej časa. Morala sem se znajti v mestu in s tem je povezano tudi spoznavanje svetnikov. Čisto preprosto. Tu človek na vsakem koraku sreča kakšnega. Najprej: Prestolnica evropske unije je sestavljena iz 19 občin, od tega se štiri imenujejo po svetnikih – SaintGilles, St. Josse, Woluwe - St. Pierre in Woluwe - St Lambert. V mestu je vsaj petdeset ulic, ki se imenujejo po svetnikih, a v tej številki so le tiste, ki se začnejo na Saint… Svete Ane, Petri, Jožefi, Bernardi, Vincenci, pa tudi kakšen Quentin in Job se najde. Poleg teh so še številne, ki so dobile ime po Marijah, recimo Notre Dame de Fatima, in tri Notre Dame brez točne opredelive - rue, parvis in avenue. Seveda ne manjka niti… in NotreSeigneur. In zraven bi spadali še razni samostani, zavetišča in podobne ustanove. Ob ulicah in trgih in obvozih je tu še cela vrsta bolnic in klinik, vsaj tri so Saint Pierre, poleg njih pa Saint Elisabeth, SaintMichel, Saint Jean. In šole! Šole se imenuje po Janezu krstniku, po Jožefu, po teh ali onih bratih, od EcoleSaint-Andre do SaintAugustin…
Po tem mestu ni mogoče hoditi, ne da bi se človek v živo srečeval s preteklostjo, se oravi iz preprostega dejstva, da so se človeške skupnosti oblikovale okoli cerkev in samostanov, da so verni posamezniki in verski redovi ustanavljali šole, bolnice, hospice, zavetišča, knjižnice, vrtce, arhive, univerze… Sploh ni treba čakati na kronanje in inavguracije.
