Marjan Bunič
Andrej Novljan
Alen Salihović
P. Bogdan Rus (foto: Osebni arhiv)
P. Bogdan Rus | (foto: Osebni arhiv)

Redovnik, ki ga lahko srečate na vhodu šempetrske bolnišnice

30.12.2020, 21:38 Mateja Feltrin Novljan

Leto, ki se izteka, je v vsem drugačno – pred nas je postavilo mnoge izzive, preizkuša nas v sočutju, meri, koliko smo pripravljeni krotiti egoizem in sprejeti novo realnost. Tudi prazniki minevajo drugače čisto za vse. Župniki mašujejo v praznih cerkvah, verniki se zbiramo v domačih dnevnih sobah, veliko duhovnikov, redovnikov in redovnic pa se odločilo, da ne pomaga le z molitvijo, ampak z živo vero – postali so prostovoljci v mnogih domovih in bolnišnicah.

Med njimi je tudi frančiškan p. Bogdan Rus, ki je delal najprej na polikliniki v Ljubljani, zdaj pa v bolnici v Šempetru.

»To je moj osebni prispevek k temu, kar se dogaja. Gre za preprosto delo, na vratih sprejemam ljudi, jim razlagam pravila, kar je včasih precej zoprno, kakšnemu pacientu pomagam do ordinacije in se hrkati tudi še sam učim, ker sem nov v tej bolnici. To me spominja na to, kako sprejemati ljudi kjerkoli že: zelo podobno je, ko sprejmeš človeka v svetišče ali pa v bolnišnico.«

P. Bogdan Rus je bil sogovornik na sveti večer, ko smo se pripravljali na praznovanje. Spregovoril je tudi o tem, zakaj se ni odločil za prenos svetih maš; da razume in ve, da je pot do spovednice najdaljša pot v življenju, a vendarle priporoča, da se odpravimo nanjo in kako takrat, ko blagoslovimo domove, naše hiše postajajo tudi dom živega Boga.

V času epidemije ste precej aktivni na družbenem omrežju Facebook, vsak dan spodbudite z mislijo iz Božje besede, molitvami, za prenose svetih maš pa se niste odločili, zakaj?

V času epidemije molim ne le za bolne, ampak tudi za tiste, ki jim je težka preizkušnja tudi zaprtje trgovin, zabav. Za prenos svetih maš se nisem odločil zaradi osebne izkušnje, ko mašujem, imam občutek, da ljudje večino milosti dobijo ne glede na to, ali mašo gledajo ali ne. Sem pa vesel, ker se z nekaterimi verniki zvečer dobimo in skupaj molimo, takrat pa se na obeh straneh dogaja popolnoma isto, enaka moč je. Tako je moje osebno doživljanje, sem pa vesel, da so ljudje našli zatočišče pri drugih duhovniki in to se mi zdi nekaj lepega, saj lahko doživijo še drugi pogled, poslušajo razlago Božje besede in krepijo svojega duha. Ljudi ne vežem nase, ampak jih postavljam pred Boga, to je smisel mojega poslanstva, zato sem vesel, da mnogi moji kolegi mašujejo, verniki pa lahko tudi na ta način živijo svojo vero.

Stiske so vedno večje, ne manjše, je spoved prava pomoč v tem času?

To je velik zakrament, vedno znova ga imenujem praznovanje Božjega usmiljenja, zavedam pa se, iz lastne izkušnje in iz izkušenj, ki jih občutim ob mnogih vernikih, da je pot do spovednice najdaljša pot, ki jo človek naredi v življenju. Zato se mi zdi zelo pomembna spodbuda papeža Frančiška, ki jo je v teh dneh dal vernikom, ko je rekel, da če duhovnik v teh hudih časih ni na voljo, če ne vemo, ali smemo do neke cerkve, ali je varno, kaj bomo tam doživeli, če tega duhovnika ne bi mogli srečati, naj spoved pred božičem postane oblika zaupnega, iskrenega pogovora z Bogom samim. To je velika svoboda.

Čas preizkušnje je čas za dobra dela in živo vero!

V letošnjem letu, ko so odpadle tako velike pomembne oblike, za katere se nam zdi, da so našo vero držale pokonci, se je izkazalo, da ima naša vera veliko globlje temelje. Tako je tudi s spovedjo. Posebej sem vesel vsakega in molim za vse, ki bodo prišli, in za vse, ki ne bodo upali: verjamem, da jim Bog grehe odpušča in da jim bo lahko pokazal pot naprej, pot do odrešenja, pot miru v srcu, ki jo lahko prinese le On.

Zakaj blagoslavljamo domove?

To je velika priložnost, da lahko doživimo in sprejmemo, da je vsak med nami izbran od Boga in ima velik krščanski poklic, ki izhaja iz našega krsta. Družinski oče, mama in pa otroci molijo, ta večer polepšajo in naredijo družinski praznik, preko blagoslova, ki je dan vsakemu, hišo spreminjamo v dom ne le te družine, teh ljudi, ki so zbrani po nekem načrtu ali naključju, ampak tudi v dom živega Boga. Družinska cerkev resnično lahko kaže na to, da je Bog prisoten med nami. Velikokrat se nam zdi, da je vera močna samo takrat, ko se dogajajo čudeži, razsvetljenja. Ampak skrivnost naše vere je: kjer sta dva zbrana v mojem imenu, tam sem jaz med njimi, to je vrhunec našega krščanskega življenja in to lahko doživimo na sveti večer. Vsakdo lahko v moči svoje vere med nas prikliče Jezusa.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Dogodki , Duhovnost , Pozitiva

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...