Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Angel Gospodov v knjižnici apostolske palače. | (foto: Vatican Media)
Sveti oče: »Dejanja ljubezni spreminjajo zgodovino!«
Svet s. Brigita Zelič
Papež Frančišek je tudi na današnji praznik sv. Štefana imel opoldanski nagovor, molil angelovo čaščenje in podelil blagoslov. Iz preventivnih razlogov, kot je sam dejal, se je vse odvijalo v popolnoma prazni knjižnici apostolske palače v Vatikanu, kar je vsebini njegovega nagovora o prvem mučencu, pričevalcu ljubezni do Kristusa, dajalo pomenljiv, skorajda boleč okvir.
O današnjem godovnjaku, diakonu svetem Štefanu vsi vemo, da je bil prvi mučenec in da je prvi v dolgi vrsti pričevalcev za Jezusa, ki je z dobroto in odpuščanjem odgovarjam na krivico in nasilje. Ob opazovanju in občudovanju teh oseb, pa se nam – po papeževih besedah - lahko zastavi vprašanje: mar komu resnično služijo ta dejanja dobrote, ko se medtem po svetu širi hudobija? Čemu služijo molitve in odpuščanje. Samo za dober zgled? In tudi ta, čemu služi?
Ne, pri tem gre za mnogo več, nadaljuje sveti oče. To odkrijemo iz opisa, da je med tistimi, za katere je Štefan molil in ki je bil deležen Štefanovega odpuščanja bil, „mladenič po imenu Savel“ , ki je „odobraval njegov umor“. Kmalu za tem pa se po Božji milosti Savel spreobrne, sprejme Jezusovo luč, po Štefanovem odpuščanju, po njegovem pričevanju postane Pavel, največji misijonar vseh časov.
Tu je dokaz, da dejanja ljubezni spreminjajo zgodovino, in to četudi so majhna, skrita, povsem, vsakdanja; ker Bog vodi zgodovino po ponižnem pogumu tistih, ki molijo, ljubijo in odpuščajo.
Številni skriti svetniki, svetniki »za t.i. sosednjimi vrati«, so skriti pričevalci življenja in spreminjajo zgodovino z majhnimi gestami ljubezni.
Nadaljeval je: »Tudi za nas velja, naj bomo Jezusovi pričevalci. Gospod želi, naj iz življenja naredimo nekaj izjemnega, posebnega in to z običajnimi gestami, s čisto vsakdanjimi dejanji. Tam, kjer živimo, v družini, na delu, kjerkoli, smo poklicani biti Jezusovi pričevalci, četudi samo s prinašanjem luči nasmeha, te luči, svetlobe, ki ni naša…«
Papež Frančišek je kot skrben vzgojitelj še razložil, da je tu Jezusova je ta luč, četudi se samo ogibamo senc, ki jih ustvarjajo trači, opravljanje. In ko namesto kritiki, ogovarjanju in pritoževanju, posvetimo nekaj časa molitvi za tiste, ki so pogrešili.
Podobno skušajmo tudi doma ob razgrevanju ozračja, situacijo razbremeniti in odpuščati, tistim ki so žalili. Lahko gre za majhne stvari, ki vendar spreminjajo zgodovino, saj odprejo vrata in okna Jezusovi luči.
Sveti Štefan je, medtem ko so ga kamnali, vračal z odpuščanjem, kar je spremenilo tek časov. Povabil je še, naj tudi mi vsak dan spreminjamo zlo v dobro, podobno kot nakazuje čudovit pregovor: „Delaj kot palmo: vanjo mečejo kamenje, a ona odmetava datelje“.
