Marjan Bunič
Andrej Novljan
Alen Salihović
Šola na daljavo (foto: Julia M Cameron / Pexels)
Šola na daljavo | (foto: Julia M Cameron / Pexels)

Učitelji smo tudi odlični učenci

15.12.2020, 18:18 Mateja Feltrin Novljan

Si predstavljate, da bi vam v tem trenutku rekli, da sedite v kabino potniškega letala in začnite pilotirati. Na krovu imate razred, dva ali tri otrok, zbežati morate pred nevarnostjo in ste edini, ki imate vsaj izpit za avto, torej polnoletni, in drugi vam nekako zaupajo, da boste zmogli tudi letalo odlepiti od tal. Ne? V resnici si tudi jaz ne, a ko so spomladi zaprli šole in nam v petek, 13. marca 2020, povedali, da se bo začel pouk na daljavo, sem se kot učiteljica počutila prav tako. V roke so mi dali letalo, jaz pa nisem imela pojma o pilotiranju.

A učitelji smo letalo kljub temu spravili v zrak, nekaj časa leteli, pristali in se jeseni znašli pred ponovnim vzletom. Tokrat kljub vsemu bolje in drugače pripravljeni. V času, ko je vsaj po mojem občutku stanje duha naše družbe resnično zastrašujoče, vam želim predstaviti dobro plat sicer za vse težkega šolanja na daljavo. Vem, zdajle so mnogim stopili pokonci lasje, ker splošno mnenje je, da v tem ni nič dobrega, a jaz vem, da je več, kot želimo videti.

Z gotovostjo lahko rečem, da smo se na drugi val v šolah pripravili bolje, tudi otroke smo od septembra načrtno uvajali v življenje spletnih učilnic. Zgodil se je usodni ponedeljek in seveda so se Arnesove učilnice sesule, družba pa na okope. Situacija se mi je zdela precej podobna kot takrat, ko sneg neumorno pada z neba, ljudje pa pričakujejo, da bodo ceste takšne kot sredi avgusta.

A kaj se je v resnici zgodilo? Šolarji in učitelji še nikoli nismo dobili tako velikega darila v obliki programske opreme, kot smo jo v tem paketu. Arnesu ni nihče rekel hvala, niti ministrici, niti vladi, leteli so le očitki. Sama pa sem oba dneva imela pred očmi strokovnjake, ki so probleme reševali in jih tudi rešili, svet pa se ni podrl. In skrb za izobrazbo otrok je bila tako velika, da sem pomislila, da se je že kaj temeljnega spremenilo, da se je zgodil čudežni klik v glavah in je učenje za ocene zamenjalo učenje za znanje. Premalo jih je opazilo, kaj vse nam je sedaj na voljo – zato se lahko učimo in poučujemo bolje. A kako boš hvaležen za nekaj, česar ne poznaš? Prišlo je do še enega spoznanja – otroci ne poznajo informacijsko komunikacijske tehnologije. A zdaj smo jo bili skupaj primorani začeti spoznavati in uporabljati.

Potem smo začeli - počasi, vztrajno, predvsem pa z mislijo na otroke in družine na drugi strani. Iluzija, da smo lahko vsi enaki, je bila dogma nekega prejšnjega časa, v resnici nikoli nismo bili in ne bomo. Želji, da bi vsi imeli enake pogoje, smo skušali zadostiti tudi tako, da je veliko otrok dobilo šolske računalnike, a žal so razlike še vedno velike in jih je nemogoče premostiti. A to so problemi, ki jih ni ustvarila kriza, to so problemi, pred katerimi smo si kot družba predolgo zatiskali oči, a kjer so vrednote večkrat posmeh kot cilj, drugega ni pričakovati.

Ne znam vam opisati odtenka veselja, ko učenca po večurnem posredovanju navodil po telefonu in ugibanju, kje zdaj potuje z miško, zagledaš na ekranu. Hkrati pa ne moreš mimo grenkega spoznanja, kako zavajajoče je bilo, ko smo mislili, da je dovolj, da mladim damo v roke naprave, nismo pa jih naučili, za kaj vse jih lahko uporabljajo. Še več, znali smo jih le prepovedati. Seveda ga ni, ki ne bi znal na mobilni telefon naložiti igrice, a za to, da imajo zdaj tam aplikacijo zooma ali spletne učilnice, so potrebovali pomoč. Nekaterim so lahko pomagali starši, drugim ne – zaradi službe ali pa preprosto tudi sami temu niso kos. To je čas, ko smo spoznali, da imamo več kot smo si pripravljeni priznati, ne vemo pa, kako deluje.

Ne najdem besed, s katerimi bi vam lahko povedala, kako lepo je bilo pregledovati voščilnice, ki so jih ob kulturnem dnevu izdelovali in pisali otroci za ostarele v našem okraju, za bolne vrstnike, zdravstveno osebje, policiste, gasilce, gorske reševalce, trgovke, poštarje, civilno zaščito, prostovoljce ... Še lepše bo, ko bodo njihove misli risale nasmehe na mnoge preutrujene obraze. Čas preizkušnje je vedno tudi čas sočutja in tudi tega otroci premorejo v neomejenih količinah. Zbujamo ga tudi na daljavo, ker šola nikoli ni samo izobraževanje, ampak je tudi vzgoja – je tudi kraj srečanja, osebne rasti, veselja, druženja, ustvarjanja, snovanja, sanjanja in prvih ljubezni.

Vsi otroci, starši in učitelji si želimo, da bi se šolska vrata čim prej odprla. A tako kot pravi pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti, lahko le rečemo, da tudi v šoli na daljavo ni vse slabo, ampak prinaša kar nekaj spoznanj, ki bodo v prihodnosti zagotovo spreminjala šolstvo. Malo za šalo, malo pa zares, zame je neprecenljivo, ker sem v službi končno lahko v trenerki, pa ne poučujem telovadbe, ker se mi ne mudi v razred, ampak razred pride k meni. Zagotovo drži tudi, da rastemo le preko preizkušenj in s svojimi kolegicami sodelujem bolje kot kadarkoli. Čeprav je in bo v žal tudi v prihodnje v družbi najbrž spregledano, pa je dejstvo, da smo učitelji tudi odlični učenci. Če bi tak premik šolanja na splet načrtovali, bi najbrž ocenili, da za to, kar vidimo danes, potrebujemo deset let. Mi pa smo zmogli praktično čez noč in ko danes gledam, kaj vse počnemo, sem navdušena – snemamo, montiramo, režiramo, beremo, igramo, pojemo ... Medtem ko preveč ljudi na družbenih omrežjih zliva žolč in komunicira pod vsakim nivojem, si učitelji iz vse Slovenije, prej neznanci, zdaj novi sodelavci na daljavo, med seboj pomagamo, spodbujamo in vedno imamo v ospredju naše učence. In to daje upanje za ta nori svet, ker so otroci v dobrih rokah. Želim si, da bi prepoznali, koliko želje in dela je v tem, da otrokom prinesemo znanje v drugih oblikah in da smo v tej težki situaciji tudi njihova čustvena opora. Hvala staršem, ker sodelujete in nenazadnje, tudi učitelji smo večinoma starši in vemo, o čem govorimo. Vsi smo utrujeni, a skupaj bomo zmogli.

In če se vrnem v naše letalo, ki je zdaj še nekje visoko v zraku. Piloti o pristanku še ne vemo nič dokončnega, čakamo na navodila iz kontrolnega stolpa, otroci so mirni, saj turbulenc v obliki ocenjevanja ni na vidiku, neznansko pa se vsi veselimo praznikov, saj bomo takrat pridobili prepotrebno gorivo za pot v novo leto 2021. Takrat si želimo le varno pristati.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...