Šolanje od doma: izziv za starše in otroke

Svetovalnica | 26.11.2020, 12:20 Mirjam Judež

Se tudi vi, dragi starši, v tem času sprašujete, kako otrokom privzgojiti odgovornost za samostojno šolsko delo? Kako šolati svoje otroke doma in vse to uskladiti z našim rednim življenjem, z delom od doma in vsemi domačimi opravili? Si vzamete vmes kaj časa zase, za »eno kavo«, pogovor, sprehod? Tudi to je potrebno! Naša gostja na daljavo je bila mentorica za uspešno učenje, pedagoginja, žena in mama treh deklic Lea Čerin. Pogovor je vodil Matjaž Merljak.

V tej posebni situaciji smo vsi soočeni z novimi izzivi

»Vsi si želimo imeti samostojnega otroka, da bi v tem času lahko posvetili pozornost svoji službi, hkrati pa, da bi tudi otrok naredil tisto, kar mora. Če tej samostojnosti prej nismo dajali neke pozornosti, je zdaj kakršnokoli razburjanje okrog tega, da je otrok nesamostojen, brezpredmetno. Usmerimo se na to, kaj lahko naredimo. Poiščimo priložnosti, kako otroka naučiti samostojnosti. Učenje, gradnja samostojnosti otroka se ne zgodi čez noč, to je proces. V tej koronasituaciji vidim priložnost, da posvetimo tem področjem, ki smo jih mogoče prej malo zanemarjali, malo več časa, truda, kar se bo kasneje tudi obrestovalo.«

Danes morajo biti samostojni že četrtošolci, včasih se je to pričakovalo šele od srednješolcev, študentov

»Moja generacija se je morala učiti samostojno šele konec osnovne šole, v srednji šoli, res pa se je tista samostojnost in organiziranost od nas pričakovala šele na fakulteti. Zadnja leta se je to pomaknilo v nižje razrede in organiziranost časa in dela, zahteva po samostojnosti se pričakuje že od četrtošolca, od petošolca pa zagotovo.«

Organizacija družinskega življenja, da ne bo ves dan posvečen le šoli in opominjanju na šolske zadeve

»Predlagala bi, da pogledamo, kakšne so naše starševske obveznosti, sploh, če delamo od doma, če imamo službo, ki od nas zahteva, da je delo narejeno in koliko se lahko vključimo v otrokovo šolsko delo. Da poiščemo neko ravnotežje: koliko lahko sodelujemo kot starši in kaj lahko otrok naredi sam? Počasi se otroku umikamo, da je več tega šolskega dela na njem, to je nek začetek gradnje samostojnosti. Nekaj, kar starši lahko takoj naredijo, je organizacija urnika. Kolikor se sliši enostavno ali vsakodnevno, je urnik tisti, ki nam bo pomagal, da pridemo lažje skozi dan, da vemo, kaj je potrebno narediti, kaj so naše zadolžitve v službi in kaj so otrokove zadolžitve. Kaj lahko naredi sam, kje potrebuje našo pomoč? Postavimo urnik, ki mu lahko sledimo, pustiti pa moramo tudi nekaj fleksibilnosti.«

Na rumenahiska.si najdemo številne nasvete za starše, ki so nam lahko v teh časih v pomoč in navdih.

Metoda S.U.P.E.R.

»Metoda je nastala zelo spontano. Takrat, ko sem se tudi jaz počutila v stiski, kako otroku res pomagati, da dobi čim več mene kot starša, da pa nisem zanj le tista klasična učiteljica. To je potrebno razmejiti. Mi smo starši, nismo učitelji. Ko pa smo na nekem drugem položaju učitelji, zelo hitro to prenesemo tudi na svoje otroke. Tako je nastala metoda, ki se je povezala v besedico S.U.P.E.R. Vsaka črka pomeni besedo: S - sproščeno, U - učinkovito, P - pospešeno, E - enostavno, R - radovedno. Več o metodi lahko preberejo na rumenahiska.si. V tem času se jaz najbolj osredotočam na S – sproščenost. Da sam jaz sproščena in umirjena, ker edino tako lahko otroku pomagam pri učenju.«

Ne moremo biti starši in učitelji hkrati

Starši moramo v tej situaciji, ko smo nehote postali tudi učitelji svojim otrokom, razmejiti: smo starši ali učitelji. Ne moremo biti pa oboje. Naši otroci potrebujejo starša in s te pozicije jim moramo pomagati pri šolskem delu. Poiskati tisto ravnovesje. Če se le da, je zelo koristno, da se vključujeta v šolsko delo oba starša, seveda glede na njuno razpoložljivost. Situacije staršev so res različne, ampak vseeno se mi zdi, da je to priložnost, ko lahko vsi stopimo skupaj in si pomagamo.«

Ne »komplicirajmo«. Raje se usmerimo v pozitivne stvari tega obdobja, ko smo res veliko skupaj.

Prelaganje na »jutri«

»Otroci delujejo podobno kot odrasli. Če opazujemo sebe, smo kak dan zelo dobro volje, učinkoviti, lahko naredimo stvari, opravil za tri dni nazaj in tri dni naprej. Otroci delujejo podobno: kak dan so zelo zagreti, naredijo zelo veliko, kak dan pa se ne premaknejo nikamor, narejeno pa mora biti. Kaj naredim pri najmlajši hčeri (tretješolki), ki me še potrebuje in jo je treba spremljati? Skleneva nek dogovor, da bo neko nalogo lahko danes izpustila, jutri pa bo morala biti narejena. Ker imava pred sabo tedenski urnik z nalogami, vizualno prestaviva to nalogo na naslednji dan. Pogledava, kaj jo čaka naslednji dan in če bo lahko to naredila. Ima pred očmi, kaj se zgodi, če preloživa. Kak dan se strinja, kak dan pa vidi, da bo »jutri« imela preveč dela, zato se naloge vseeno loti že danes. To je proces, na tak način damo otroku možnost, da se sam odloča, kaj bo naredil s svojim časom.«

Starši moramo poskrbeti tudi zase

»Čeprav je včasih težko najti čas zase, se moramo zavestno odločiti in v svoj razpored časa kar določiti tisto uro, minute zase. Kako ga bomo izkoristili, je odvisno od vsakega posameznika, ampak predvsem moramo takrat delati stvari, ki »napolnijo naše baterije«, so za našo dušo. Otroci bodo to razumeli. Tudi jaz rečem, da potrebujem malo miru, 15 minut, pol ure, da prediham, kar se je zgodilo in se potem res polno posvetim otrokom. Življenje potem je veliko lažje. Ne smemo imeti slabe vesti, če si vzamemo tistih nekaj minut zase. V tem času, ko smo res veliko skupaj, je to še bolj potrebno.«

Poslušalka Draguška z možem pomaga trem šolajočim vnukom, ki ob popoldnevih zahajata k njima, da jim pomagata pri šolskih nalogah …

»Najprej pohvala, da pomagata staršem in vnukom. V tem »posebnem času« naj ponovim, da je prav, da stopimo skupaj, si pomagamo. Hkrati babica vpeljuje neke tehnike, kako se nečesa naučiti. To je samo dobrodošlo. Več različnih tehnik in metod bo otrok slišal, lažje se bo odločal, katera je prava zanj. Je pa tudi res, kot opaža babica, da predmetna stopnja, sploh zadnja triada, je kar zelo težka in je pri večini otrok potrebna podpora, usmerjanje, pomoč.«

Predvsem ne komplicirajmo

»Tukaj predvsem apeliram na mame. Mame smo tiste, ki želimo, da vse deluje po pravilih, da ima otrok narejene vse naloge, smo perfekcionistke. Znajdemo se v stiski, če kakšna naloga manjka. Ustavite se, poglejte, kaj se lahko naredi, prilagajajte delo otrokovim sposobnostim, potrebam. V tem obdobju je pomembna predvsem mirnost. Ne komplicirati, ker škoda, da bi iz tega obdobja naredili preveč negativnega. Bolje se je usmeriti v pozitivne stvari, ki jih lahko potegnemo iz tega obdobja, ko smo res veliko skupaj.«