Je res smoter, da se vse čim prej vrne v poznane tirnice?

| 24.11.2020, 14:40 Nataša Ličen

Z veliko mero negotovosti vstopamo v letošnji adventi čas. Kaj bo? Kakšne spremembe se uveljavljajo v družbi, bodo zahtevne, pre-velike? Se jim bomo zmogli prilagoditi, bomo imeli dovolj za dostojno življenje? Vse to in še marsikaj, se mota po glavi slehernika. Kako vstopiti ob epidemiji in ob prej omenjenih dejstvih, ko se marsikaj preobraža, v advent, se pripraviti na »veselo« novico?

    Udobno potopljeni v razvoj gmotnega, pozabljamo na bolj pomembno, kar nas ohranja resnično žive, na razvoj zavesti.

Realnost, dejstva, tu in zdaj, so za mnoge tako zahtevna, da skorajda ne utegnejo misliti na to, kaj bo jutri.
Vsakič, ko se soočamo s spremembami (že majhne so nam v spotiko, kaj šele večje), nas to navdaja s skrbjo in če jih ne moremo nikamor odložiti ali jih nikomur potožiti, lahko to preraste v obup. Potem je šele hudo!
Že zaradi narave dela sem dnevno seznanjena z epidemiološko sliko. Verjamem, da tudi vi, morda vsi skupaj celo preveč. Poudarjam, ne mislim tu na število obolelih in na pogostnost okužbe in našo (zaenkrat še) nemoč, da bi virus zajezili ali njegovo širitev vsaj upočasnili, prav je, da vemo, kaj se godi, saj s tem dobivamo vpogled v resnost razmer in posledično ob tem oblikujemo svojo držo odgovornosti. V mislih imam pogosto preozek pogled na trenuten izziv.
Po le eni liniji smo na tekočem z virusom. Toda linij, ki se vijejo iz virusnih razmer, je več. Težko sodimo, da so ostale, razen tiste z zdravjem povezane, trenutno manj pomembne. Na dolgi rok bodo imele ostale linije prav tako dolgo, morda celo daljšo sled in nehotene posledice.
Težko sodim. Razmišljam.

    Bo. Nekaj bo. Upanje, da življenje vedno preživi, daje smisel. Vliva zaupanje.

Virus je odprl rane na številnih področjih, ne le na zdravstvenem. Slednjega si v sistemu države skušamo urediti že desetletja. Trenutne razmere razkrivajo globino teh težav.
Zdravstvo je eno od sistemskih področij, ki nujno potrebuje preureditev in boljše rešitve, prilagojene sodobnemu stilu življenja in usmeritvam k boljšemu jutri, za vse, ne le za tehnološko, gospodarsko, ekonomsko bolj razvite narode.
Prav v tej trditvi se verjetno skriva tudi odgovor, da zavest človeka današnje civilizacije še ni toliko prebujena, da bi se zavedali škode, ki jo določen odstotek populacije zaradi svojega udobja povzroča drugim.
Ta dejstva poznamo, pa vendarle ne naredimo potrebnega.
Smo pripravljeni, takoj zdaj, kupovati le tista živila, ki niso zavita v plastično embalažo?
Podpreti izdelke s premišljeno in trajnostno zgodbo v ozadju?
Imeti le tisto in toliko, s katerim ne hranimo izkoriščanja?
Dokler bomo le načelno za čistejši in odgovornejši svet, smo še vedno na strani tistih, ki lahko živimo tako, kot živimo, ker mnogi nimajo, niti osnovnega.
Vem, da so vam takšna razmišljanja dobro poznana, osveščeni smo in posamezniki, roko na srce, se trudijo in živijo spremembe, a dokler glavnina v družbi ne izbere drugačne poti, bomo stopicali na mestu. V prihodnje pa doživeli še kaj, ne samo zdravstvene krize.

Brezup in melanholija sta kot omama, ohromita nas. Mi pa smo vendarle povabljeni v življenje.

Družba smo ljudje, mi vnašamo spremembe. Ne obratno.
Latinski izrek pravi: »Aaccipe quale datur, si cupis esse satur» (Če hočeš biti sit, sprejmi to, kar se ti daje.)
Ljudem današnje družbe pa to ni dovolj, nam ne zadošča.
Udobno ujeti pozabljamo na bistveno? Na tisto, kar nas resnično ohranja žive, v širšem pomenu te besede, zadovoljne, izpolnjene, duševno in duhovno nahranjene, z dobrimi odnosi, razmišljujoče in učeče, željne novih spoznanj in veščin?
Hranimo vse to?
V glavnini smo še vedno potopljeni v zavest pridobivanja in v razvoj gmotnega, ne pa (toliko), kar je pomembneje, v razvoj zavesti. Mislili smo, da bo razvoj našega uma in dobrote prišel sam od sebe, da se v tej smeri ni treba toliko truditi.
Saj, z leti, ob izkušnjah, pravijo, pride modrost. Kaj pa, če je v resnici naš izplen žal mnogokrat norost? Norost, ki ji očitno še vedno sledimo.
Kako naj si razlagam drugače, ko berem in poslušam, še vedno - ob kataklizmi neenakosti in uničevanja skupnega dobrega -  klice: »Čim prej moramo nazaj k prejšnjemu načinu življenja, naj se čim hitreje vrne vse v ustaljene, do nedavnega poznane tirnice? Ja, kako, si mislim. In, zakaj »vse«?
Verjamem, da do točke trenutnih težav in v nebo vpijočih civilizacijskih problemov ne bi prišli, če jih s svojim načinom življenja ne bi (v večini) sami povzročali.

Veste, kaj pogrešam ob trenutnih razmerah covida? Še-več idej, več konkretnih rešitev o mogočih konkretnih spremembah, več pogovorov in debat o prilagojenem sobivanju, o možnih poteh in rešitvah bolj smotrnega trošenja (z manj nepotrebnimi odpadki), skratka, vpeljav boljše organizacije družbe, po bolj zdravi meri človeka?

    Znamo se ogreti, morda smo le takšne narave, ljudje, da šele takrat iskreno in dobrohotno, ko nas kaj hudega doleti in do kosti zmrazi.

Vsake toliko kje ujamem kakšno iskro, opis, ob katerih me prešine radostno spoznanje, da vendarle veliko tovrstnih poizkusov po svetu že obstaja in so skupnosti, ki ne samo iščejo, ampak že živijo bolj trajnostno in so uspele uspešno rešiti marsikateri zaplet v družbi, ki nam še vedno povzroča skrbi in glavobole. Od medgeneracijskega sobivanja, opolnomočenja posameznikov do zaposlitev mladih in tako naprej. Rešitve so, le v ospredje morajo priti, preglasiti interese tistih, pri katerih ni prostora za čustva in za dobro človeške skupnosti. 

Advent, ki je pred nami, bo gotovo svojstven čas, ki ga nismo mogli predvideti, drugačen bo od prejšnjih, in morda prav zato toliko bolj pomemben. Ne izgubljajmo upanja, zaupanja v prihodnost, ta vsekakor bo, kakršna koli že, gotovo tudi polna priložnosti. Pogovarjajmo se o tem in naredimo, kar je mogoče, tu in zdaj. Vedno se kaj najde in da.
To je naša priložnost in darežljivost v adventu, v obdobju pričakovanja. Pričaka-dočaka (nekaj že) tisti, ki upa. Brezup in melanholija sta kot omama, ohromita nas. Mi pa smo vendarle povabljeni v življenje, ta dar nam je predan, bilo bi škoda, če tega daru ne bi sprejeli in čim bolje raziskali.

          Ogrejmo se s tem, da nam je mar.

Poslavljamo se od zemeljske poti škofa Smeja, katerega priimek odraža njegovo delo in življenjsko držo, radoživost. Dejal je, pred dobrimi desetimi leti: "Pri starogrških pisateljih pomeni »prestopiti« tole: ob tebi sta hkrati trdna stopinja pa tudi globina; a ti, namesto, da bi stopil na trda tla, »prestopiš« in vedé in hoté, padeš v globino."
Poiščimo svojo zarjo upanja, da ne pademo.

Bo. Nekaj bo. In, to upanje, da življenje vedno preživi, daje smisel. Vliva zaupanje.
Sami se odločamo, koliko gorkote bomo dodali mrzlim dnem. Znamo se ogreti, morda smo le takšne narave, ljudje, da šele takrat iskreno in dobrohotno, ko nas kaj hudega doleti in do kosti zmrazi. Epidemija nas je. Ogrejmo se z dejanji, s sočutjem, s tem, da nam je mar.
Bogat adventni čas.

:-)