Marjan Bunič
Jakob Čuk
Alen Salihović
Brezdomec (foto: Pixabay)
Brezdomec | (foto: Pixabay)

Ponudi svojo roko siromaku

13.11.2020, 14:55

Že četrto leto zapored nas sveti oče še posebej poziva, da v svojih prizadevanjih po boljšem življenju ne pozabimo na uboge in nam je kot majhen opomnik na to krščansko držo v koledarju obkrožil tretjo novembrsko nedeljo, ki pa pravzaprav velja za vsak dan v letu.

Če izraz boljše življenje lahko razumemo kot boljše gmotne razmere, daljša obdobja stabilnega zdravja, bolj pristne in osrečujoče odnose in več doživetij, ki v nas zbudijo hvaležnost za življenje, ki ga živimo, potem besedo ubogi lahko sprejmemo za vse tiste, ki jih pesti pomanjkanje sredstev za preživetje ali se jih oklepa bolezen ali trpijo v slabih odnosih oziroma v prisiljeni samoti ali pa njihov človeški duh – ki ga je zanetil goreč plamen Božjega – vse bolj otopel tone v mrak.

V malteškem redu nam izraz ubogi pomeni ljudi, ki trpijo take stiske in stisk tega sveta naštejemo osem (bolezen, zapuščenost, izguba domovine, lakota, pomanjkanje ljubezni, krivica, ravnodušnost in nevera), po ena na vsak krak našega redovnega križa, da nam nikoli ne uidejo izpred oči in nas nenehno opominjajo na dolžnost, da ubogim te stiske lajšamo. Zato se čutimo še posebej dolžne poslušati in slišati papežev poziv k skrbi za uboge.

Seveda ni prav skrb za uboge pripisati le malteškemu redu, ko pa resnično vdanost bližnjemu, stvarno in vztrajno pomoč ter tudi opogumljajoče rezultate vsak dan vidimo pri številnih človekoljubnih združenjih in skupinah dobrih ljudi. Njihova predanost, iznajdljivost in dosežki pri delu za uboge rešujejo življenja. Še posebej letos moramo sprejeti dejstvo, da človekoljubnost prostovoljcev drži pokonci marsikatero steno, ki je sicer odeta v lepo fasado napredne družbe.

Letošnje leto nam je z burjo epidemije odkrilo streho z ogromno struktur z lepimi fasadami in smo v njih ugledali veliko sistemskih pomanjkljivosti, nastavila pa so se nam tudi zrcala naše kar ukoreninjene zaverovanosti v nekakšno vsemogočnost potrošniške kaprice. Zgroženi smo, da v naraščajoči povodnji ekonomskega in gospodarskega padca vse več nas ne stoji več na suhih tleh. Kapljice hladnega potu silijo na čelo ob spoznanju, da zdravje ni več vrabec v dlani in da ima epidemija težko roko (tudi zato, ker zdravstvene zmogljivosti sebično veže nase in je na oskrbo drugih bolezenskih stanj treba čakati dlje). Napetosti v odnosih že prasketajo v iskrah, novice o pogoriščih se gostijo na straneh črne kronike. V letu 2020 si z ubogimi delimo občutke strahu, nemoči in sramu ter smo jim vse bolj podobni po drži, ki jo ukrivlja neizvestnost, naši načrti pa segajo skozi vse manj dni pred nami. Ne vem, ali nam korak že upočasnjuje resigniranost, a dlje bo nad nami visela sivina razmer, bolj gotovo bo prihajalo tudi do tega.

S tega stališča tudi lažje dojamemo, da smo v naraščajoči takšni in drugačni ubožnosti drug drugemu vse bolj tisti bližnji, ki jih je treba uzreti in se od njih ne odvrniti. Pa vendar tudi tu nastaja prostor za upanje, saj v že ubogih lažje vidimo vztrajnost za premagovanje ovir, potrpežljivost pri delovanju, da se spremembe primejo in predvsem sposobnost, da v sivih dneh, ko se hitro mrači, kljub vsemu ne pozabimo, kako pomembno je iskreno veselje in da se to množi v skupnosti.

»Tudi siromaku ponudi svojo roko, da bo tvoj blagoslov postal popoln,« beremo v Sirahovi knjigi in ravno prvi del povedi je priskrbel naslov in osrednjo misel papeževe letošnje poslanice za dan ubogih. Nadaljevanje te povedi je tudi pomenljivo, saj nas pomirja s tem, da z nudenjem pomoči tistemu, ki jo tisti trenutek potrebuje, tudi sami izpopolnjujemo pomemben del življenja. Pandemije bo enkrat konec in takrat bomo lahko v zavedanju svoje lastne izkušnje uboštva in veščin, ki smo se jih v času preizkušnje morali priučiti, da smo ga prebrodili, toliko lažje razumeli uboge in bili pripravljeni nadaljevati s pozornostjo do njih.

Pri sveti maši na dan ubogih, ki jo bo daroval eden od magistralnih kaplanov slovenske asociacije malteškega reda, člani in prostovoljci Reda pa jo bomo spremljali preko Facebooka, bo med prošnje umeščena tudi ta: »Gospod Jezus Kristus, podpiraj nas s svojo milostjo, da bomo vztrajali v tvoji zapovedi in v ljubeči naklonjenosti hranili lačne, odžejali žejne, oblačili nage, obiskovali bolne, ne pozabili na zaprte, sprejemali tavajoče in pokopavali mrtve.«
Prosimo Ga, da nas usliši.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Upokojeni škof Jožef Smej (photo: Tamino Petelinšek / STA) Upokojeni škof Jožef Smej (photo: Tamino Petelinšek / STA)

H Gospodu je odšel škof Jožef Smej

V 99. letu starosti je umrl upokojeni škof Jožef Smej. Za mariborskega pomožnega škofa je bil imenovan 25. aprila 1983, posvečen pa 23. maja istega leta. 18. junija 2009 se je upokojil. Njegovo ...

O avtorju