Spodbudilo me je razočaranje v času šolanja mojih otrok

Za življenje | 31.10.2020, 12:00 Nataša Ličen

Pogrešate odprt dialog? Z-možnost pogovora, ko v njem ni neumnih vprašanj, je pa množica modrih odgovorov s strani podkovanega/ih v znanju in vedenju določenih tematik. Nas obstoječi šolski sistem uči vedoželjnosti, smotrne radovednosti, iskanja pravih informacij in pojasnil? Radi bi pritrdili, vendar nekaj ne drži, saj se tudi ob trenutnih epidemioloških razmerah kaže precejšnja slaba splošna razgledanost v populaciji. Kaj smo se v šoli (sploh)naučili?

Prvenstveni cilj ob zasnovi šolskega sistema pred dvesto leti, kakršnega poznamo še danes, je bila moč država, ne posameznika. In, tega se sistem še danes ne more rešiti.

Marjana Škalič, psihologinja in avtorica knjig Šola, kam greš? s področja šolstva, tudi mati treh otrok, ki so šli skozi šolski sistem, je bila sogovornica v zadnji oktobrski oddaji »Za življenje«.
Čemu (najbolj)koristi trenutni šolski sistem?
»Opažala sem, kako sistem ne ceni otrokove prirojene zmožnosti za učenje, njegovega hlepenja in sledenja po učenju, želje po napredku. Dejansko se zelo opazi, da je sistem narejen tako, da se mu morajo prilagajati otroci. Sistemu, ki je bil izdelan pred dvema stoletjema. Vse otroke stlači v svoj kalup. Otroci ne morejo optimalno napredovati, ker se jim ne ponudi tistega, kar bi za svoj optimalni razvoj potrebovali.«

Šola je družba v malem. Dogajanje v razredu je posnetek dogajanja v družbi. Prav zato je treba delati na boljši šolski klimi, ker to spreminja družbo na bolje.

Mi že imamo takšno šolsko zakonodajo, ki govori o razvoju posameznika
»Cilji v zakonodaji so že ustrezno opredeljeni in so drugačni od časov ustanovitve, vendar v praksi ne zaživi. Tam je še vedno prisotna prvotna miselnost. Kdor se kot učenec v šoli ni počutil dobro, si je rekel, od šole čim dlje. Določen del učiteljev ima takšen značaj in osebnost, da jim ustreza to »opredalčkanje«, je vse vnaprej določeno, ko imajo lažji nadzor in z rdečim kemikom rišejo kljukice in seštevajo točke. Morda jim ta moč ustreza, moč nad učenci in posredno tudi nad njihovimi starši. Lahko jih pritegne nezavedno. Seveda imamo različne učitelje. Mnogi so šli, jih poznam kar nekaj, so pripovedovali, kako so bili tudi sami razočarani nad šolo in so šli prav zato študirat pedagogiko, da bi lahko kaj spremenili na boljše.«

Duševno zdrav in zadovoljen, samouresničen posameznik je temelj družbe. Zato je pomembno, da se na vsakega posameznika posebej gleda kot na dragoceno cvetlico v vrtu in mu nuditi, kar potrebuje za svojo rast.

Še večji razlog, zakaj se šolski sistem ne more spremeniti, ali se spreminja prepočasi, pa so močne interesne skupine v ozadju
»Skoraj nesmiselno je zaradi hitrih dopolnjevanj in razvoja znanosti danes tiskati papirnate učbenike, ko pa določeno znanje ob natisu že skoraj zastari.« Znano je, da se učenci danes učijo večino snovi, ki jim v življenju skoraj ne bo prišla več prav. »Založniška panoga je le eno od področji, jih je pa še veliko, katerih interes je, da šola ostane takšna kot je.«

Šola bi lahko unovčila več. Če bi dala (še)več poudarka odnosom, vrednotam, sodelovalni in spoštljivi klimi, bi se skozi šolska leta posamezniki tega nalezli in bi ob delovanju v širši družbi tako tudi delovali.

Nezadovoljstvo v šoli poseže tudi v kakovost otrokovega življenja. Zadovoljen posameznik tvori zadovoljno družbo. Vsak šteje.
»Seveda, dodaja Marjana Škalič, »zato pa se je treba vzporedno ob vsakem ponosu ob športnikih ali ostalih posameznikih, ki dosegajo vidne, vrhunske rezultate, in se ob tem radi pohvalimo, da so izšli iz našega odličnega sistema izobraževanja, pomisliti tudi na vse ostale, ki pa so za-ostali v ozadju, in se v sistemu niso znašli, se niso mogli razviti. Zakaj?«
Nekatere šole že delajo na šolski klimi.
»Ta je tista, ki določa, kakšen bo potek odnosov znotraj šole. Saj šola dobi »v roke« vsakega posameznika. Veliko let preživimo v šolskem okolju. To je priložnost! Če bi šole dale več poudarka odnosom, vrednotam, sodelovalni in spoštljivi klimi, bi se skozi šolska leta posamezniki tega nalezli in bi ob delovanju v širši družbi tako tudi delovali. Šola bi lahko veliko več unovčila. Skratka, šola generira prihodnjo družbo. Saj, šole že morajo imeti zapisane svoje vrednote, vizijo in poslanstvo, samo čisto preveč to ostaja na papirju, ne zaživi to v resničnem življenju šole, kar je splošna lastnost naše družbe, da je vse preveč birokratsko in papirnato. Brez spremstva odraslih, brez njihove zadostne občutljivosti za dogajanje v medsebojnih odnosih, vsi otroci v šoli vsekakor niso deležni občutka sprejetosti. Če je dinamika v razredu prepuščena sama sebi in se je ne spremlja, je vedno kdo izključen.«