Jože Bartolj
Boštjan Smole
Marjana Debevec
Duhovnik Gabriel Kavčič (foto: Rok Mihevc)
Duhovnik Gabriel Kavčič | (foto: Rok Mihevc)

"Kristjani moramo paziti, da nikoli ne škandaliziramo"

05.10.2020, 08:57 Marta Jerebič Rok Mihevc

Kongregacija za nauk vere je 22. septembra objavila pismo z naslovom Usmiljeni Samarijan, obravnava pa temo evtanazije, ki jo označuje za zločin proti življenju. Več o tem nam je v oddaji »Iz življenja vesoljne Cerkve« povedal moralni teolog Gabriel Kavčič.

Kaj novega prinaša ta dokument v primerjavi z dosedanjimi?

»Mnenje Cerkve je glede evtanazije in asistiranega samomora jasno že nekaj desetletij. Je pa morda težava, da se velikokrat o tem govori zelo doktrinalno, tako, da dobro zveni na papirju, mnogokrat pa ni pojasnjeno, kako bi to zgledalo v praksi in naši pastorali. Se mi zdi, da predvsem na to vprašanje odgovarja ta dokument, ki poskuša že s svojim naslovom »Usmirjeni Samarijan«, iti z enega drugega vidika. Ne samo obsoditi in izraziti jasno mnenje, ampak je poskušala kongregacija že znana dejstva predstaviti bolj jasno in razumljivo v človeškem »navadnem jeziku« in z občutkom do realnih situacij. Nov teološki pristop se počasi uvaja skozi te dokumente, da se do teh vprašanj ne pristopa z vrha navzdol oz. samo z vrha navzdol, s pravili in prepovedi, ampak poskušajo tudi s spodaj gor, se pravi, veliko govori o ranljivosti in tipičnih značilnostih človeškega življenja, da smo vsi v življenju enkrat ranljivi.«

Prisluhni oddaji "Iz življenja vesoljne Cerkve"

Vatikan je dokument spisal zaradi vse pogostejše uzakonitve evtanazije v Evropi ali razširitve dostopa do tega. Kakšen vpliv pričakujete, da bo imel na politike, zdravnike, običajne ljudi?

»Mislim, da na javnem področju politike ta dokument ne bo imel večjih posledic. Javnost je že dobro obveščena o tem, zakaj kristjani evtanaziji nasprotujemo in tudi naši razlogi za to so jasni. Tega ne razlagamo toliko z verskega vidika, ampak z naravnega, človeškega vidika. Dokument je bil spisan, ne toliko za javno področje, ampak za to, da bi znotraj Cerkve razjasnili nekatere pojme glede potrebnega spremljanja neozdravljivo bolnih oseb in njihovih sorodnikov. Daje tudi bolj jasna navodila glede pastoralnih delavcev. Je pomemben dokument, je pa bolj pomemben na notranjem cerkvenem področju kot na zunanjem področju, kjer pa smo kristjani že desetletja popolnoma jasni.«

Uvajanje evtanazije marsikdaj izhaja iz pomanjkanja paliativne oskrbe. Koliko ljudi reče, da jih ni strah umreti, ampak trpeti.

Dokument večji del govori o zdravniškem, psihološkem in duhovnem spremljanju oseb, katerih ozdravljenje ni možno ali ni verjetno.

»To se mi zdi najbolj pomembno sosledje, da kristjani tako v zdravniškem kot v drugih poklicih prispevamo svoj delež pri tej problematiki. Dokument dodaja potrebo po razvoju paliativne oskrbe in tukaj imamo kar nekaj težav. Osnovna krščanska dolžnost je, da smo ob trpečem človeku in da, kar se da, zmanjšujemo trpljenje, tako na fizičnem in zdravstvenem podorčju, kot na drugih nivojih. Tukaj je še tretji, duhovni nivo, kjer trpeče skušamo spremljati na njihovi duhovni poti. Enostavno povedano, uvajanje evtanazije marsikdaj izhaja iz pomanjkanja paliativne oskrbe. Koliko ljudi reče, da jih ni strah umreti, ampak trpeti. To je normalno in človeško in to ta dokument vzame v obzir. Evtanazija in asistiran samomor se skušata predstaviti, kot dve bližnjici k večji človečnosti. Kristjani pa menimo, da sta to dva načina kako se človeka razčloveči. Ob tem odpade vsak poskus spremljanja paliative duhovnega napredka. Torej odpovemo se osnovni človeškosti.«

Dokument poudarja, da je vsakršno sodelovanje pri evtanaziji ali samomoru z medicinsko pomočjo težek greh. Kako je z odvezo tistim, ki želijo na tak način končati življenje in kakšen greh pri tem stori zdravnik, duhovnik ali zgolj sorodnik, ki je zraven pri takem dejanju? Predsednik papeške akademije za življenje nadškof Vincenzo Paglia je pred časom dejal, da bi pacienta ob evtanaziji držal za roko, in s tem sprožil kar nekaj polemik. Kaj torej dokument pravi o tem?

»Pri tistih, ki bi na kakršenkoli način asistirali samomoru, ni novosti, ta dotični se mora resnično kesati svojega dejanja. Pri spovedu je kesanje vedno pomembno in bistveno. Podobno velja za tiste, ki se odločijo za lastno smrt.«

»Dokument prisotnost pri evtanaziji oz. asistiranem samomoru razlaga kot neke vrste sokrivdo oz. odobravanje. Dokument je zelo jasen, da vikarji v zdravstvenih ustanovah, zdravstveni delavci, kristjani na splošno, tam kjer je evtanazijo možno izvajati, ne morejo in ne smejo s svojo prisotnostjo povzročati škandala oz. da bi bili sokrivi pri zatiranju človeškega življenja. Kristjani moramo paziti, da nikdar ne škandaliziramo drugih s tem, da dajemo vtis, da nasprotujemo človeškemu življenju, da bi na kakršenkoli način pomagali ali podpirali direktno uničenje človeškega življenja. Če bi povzel dokument, bi rekel, da so življenja, pa če tudi v bolezni, trpljenju in smrti ni česar, kar bi nam bilo ljubo, vredna in da je vsak človek, kljub svojim omejitvam, slabosti in stiskam, še zmeraj vreden, da ga ljubimo. Nikakor ne smemo prispevati k temu, da se prekine človeško življenje.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Cerkev po svetu , Zdravstvo

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

O avtorju