Pozdrav iz osrčja okužbe

Komentar tedna | 30.10.2020, 15:15 s. Emanuela Žerdin

Dragi poslušalci, tokrat se vam oglašam iz osrčja okužbe. Ja, prav ste me slišali, ne iz središča okužbe, kakor so poimenovali mesta z največ okužb v tem izrednem času prežetem z epidemijo s korona virusom. Želim vam namreč odkriti tisto, kar je skrito izza medijskih objav, a je še kako resnično, namreč da izza številk in imen stojijo ljudje, ljudje s srcem, čustvi, napakami in grehi, ali ljudje, ki so vpleteni v ta boj z nevidno boleznijo.

Tu v osrčju okužbe, se srečujemo sodelavci iz zdravstvene in ostalih strok z našimi uporabniki, s katerimi smo skupaj izolirani od zunanjega sveta, zaprti za vrati kjer piše NI VSTOPA, omejeni v gibanju in dišimo po številnih vsakdanjih sredstvih za razkuževanje in po svojem potu. Če se ne bi pogovarjali, se včasih ne bi niti prepoznali med seboj, saj nas zaščitne obleke spremenijo v »astronavte«, ki se pred delom morajo dobro obleči, a po delu spet tako skrbno zlesti iz svoje zaščitne obleke.

Ko se zjutraj srečamo z dežurno nočno ekipo, prvo pogledamo njihove oči. Če so nagajive, nasmejane, pomeni da je noč bila dobra, da ni nihče umrl, a če otožnost in nemoč stojita zapisana po celem obrazu, potem vemo – spet je zmagal virus, spet smo nemočni in ubogi.... In v takih trenutkih vidimo, kako dobro je, da smo skupaj, da se zberemo, vidimo, si povemo kar nas teži, saj je podeljeno breme enkrat lažje! In ob takih jutrih včasih sanjam, kako so se zbrali naši politiki, protestniki, verniki in neverniki in skupaj stopili v boj proti virusu... kako so z neko preprosto gesto pokazali, da so sposobni stopiti iz svojih vlog in nazivov in biti samo ljudje, polni sočutja in želje po pomoči, pa zato odlagajo vse politične bitke za neki drugi čas... Sanjam... Sanje so dovoljene, ali ne?

Med mojimi sodelavci so mladi in stari, vseh veroizpovedi in prepričanj, ljudje, ki so pripravljeni delati po 12 ur podnevi in ponoči, da bi našim uporabnikom olajšali težave bolezni in da bi tudi tisti, ki niso bolni, lahko dobili enake usluge kot prej. To ni vedno lahko! Podeljeni v različne cone, zjutraj gledamo tudi, ali smo še zmeraj vsi prišli na delo ali pa je spet kdo zbolel. Ena od sodelavk je v čakanju na rezultate testa, pisala vsem nam sms – prosim, prosim, molite, da nisem pozitivna, rada bi delala z vami! Na žalost, bila pozitivna in je s solzami v očeh odšla v karanteno...

Naši bolniki, naši oskrbovanci prav tako vsako jutro čakajo, da pridemo, da odpremo vrata in jih pozdravimo ter jim zagotovimo, da nov dan prinaša novo upanje – da ne bo pretežak, ampak poln tolažbe, majhni drobnih, lepih stvari!

Imena mojih dragih sodelavcev ne pozna noben novinar, ne bodo jih objavili nobeni mediji, niti bo kdo opisal njihovo delovanje in jim posvetil vsaj polovico tiste pozornosti, kot so je posvetili neznani mački, ko so jo nekje rešili gasilci. Ta imena pa so z zlatimi črkami v svoje duše zapisali naši uporabniki Naša dejanja niso glasna in hrumeča kot petkovi protesti, ali so zato polna ljubezni, tihe skrbi, prežeta tudi z utrujenostjo, predvsem pa z vztrajnostjo, da ostanemo ob bolnikih tudi, ko skoraj ne moremo več držati odprte oči. Protestniki pridejo in odidejo, zakričijo in se razgubijo, a kdor želi delat med bolniki, med okuženimi v tem težkem času, mora ponuditi svoje roke in noge in glavo v pomoč sočloveku, mora imeti dosti več, mora imeti srce in dušo, potrpežljivost in pogum, da ostane in ne zbeži. Bolnišnice, domovi, bolniške ustanove – oni, ki tam delajo vedo, kaj govorim.

Naš direktor je včeraj napisal pismo, v katerem je takole opisal sodelavce: Vsem našim zaposlenim in tistim ki so prišli na pomoč, iskreno občudovanje! V neobičajnih razmerah in tako zahtevni opremi vsi delajo z veseljem, pogumno in niti eden ni odklonil dela, čeprav vsi tvegajo okužbe pri sebi in prenos na svoje domače. Res, odlične ljudi imamo, mnoge še zelo mlade in vendarle tako polne pripravljenosti na vse. Molimo in darujmo zanje, da ostanejo zdravi in takšni kot so, hkrati pa naj jih Bog podpira s svojim blagoslovom, tam kjer so v življenju najbolj potrebni. In ker vemo, da naš direktor vsak dan ob pol treh moli za vse nas rožni venec in daruje sveto mašo, se ne bojimo. Bog je vendar Gospodar vseh časov, tudi tega prežetega z nikoli videno epidemijo.

Ljudje smo bitja, ki ne živijo samo od kruha, kar je v tem težkem času epidemije še bolj vidno. Mnogi sodelavci po cel teden ne vidijo svoje družine, svojih dragih, in vemo, da ne bi zdržali vsega tega, če ne bi v dnu srca imeli ljubezni... pa naj se ta imenuje sočutje, empatija ali usmiljenje! Da bi pa mogli dajati ljubezen, potrebujemo da tudi nas nekdo ljubi! Da nam izkažete ljubezen vsi vi, ki poznate in cenite naše delo. Če mlada mamica pusti dojenčka doma in pride pomagat, ker je medicinska sestra, če starejša sestra kljub srčni slabosti vstane in pride na pomoč, če mladi fant z najmodernejšo frizuro na svetu dela dan in noč, da ne ve več kdaj je jutro kdaj večer, potem vas prosim, da podprite moje in vse ostale sodelavce povsod po središčih okužbe! In če se duhovniki redovniki stisnejo v svoje sobice ter vso hišo namenijo sodelavcem, da lahko tam prespijo, če pride k nam delat kot prostovoljka provincialna predstojnica ene največjih redovnih skupnosti v Sloveniji, potem vem, da ni greh, ker nisem prebrala niti enega od številnih predpisov ki jih je izdala SŠK, ampak da vendar največ šteje ljubezen, ki je dejavna in prežeta z evangelijem.

Biti veren v teh negotovih dneh je veliki privilegij, velika pomoč in neizmerni dar. To vidim, ko hodim po sobah, kjer je te dni najbolj gledana TV EXODUS s prenosi svetih maš in se najbolj posluša Radio Ognjišče z molitvami rožnega venca. Koliko dobrega se lahko stori s prenosi obredov in zakramentov! Saj verniki vemo, da to ni tista prava maša, ko se v živo zberemo okrog oltarja, a vemo, da je prelepo, če namesto takšnih in drugačnih razprav med politiki, lahko poslušamo božjo besedo in spremljamo molitve.

Sprejmite torej naše pozdrave iz osrčja okužb! Bodite z nami, ne proti nas! Ne razpravljajte o takšnih ali drugačnih maskah, o takšni ali drugači uri, ne pišite še deset ali več novih odredb, ki jih nihče ne bere, ampak poglejte, kaj še lahko naredite, da pomagamo ljudem v središčih okužb! Pa če je potrebno nositi tri maske – pa kaj! Če rešuje življenje, bomo pač tudi to naredili!

Ne bodite preveč žalostni, če ne morete na grobove kot vsako leto do sedaj! Naj bo praznik Vseh svetih zares njihov praznik! Če so na koledarju zbrani vsi svetniki v enem prazniku, jih skupaj prosimo, da nam pomagajo tam, kjer mi ne moremo, da nas opogumijo takrat, ko obupamo. Svečke, ki jih nismo mogli prižgati, pa prižgimo nekje doma – za vse tiste nepokopane žrtve na naši zemlji, ki jim nihče še nikoli ni prižgal sveče, niti posadil rožico v jamah njihove smrti....

Uživajte v prelepi jeseni tudi za tiste za zaprtimi vrati in zidovi in s hvaležnostjo napolnite našo deželo in naše poti !
Naj mi bo dovoljeno da na koncu z veliko hvaležnostjo in ponosom, da sem lahko delala z njimi in med njimi, preberem še pesem, ki jo je naš duhovnik gospod msgr. Jože Kužnik napisal pred par dnevi v svoji karanteni, in jo namenim vsem zdravstvenim delavcem po celi Sloveniji:

Bog nam dal je angele, da nas varujejo zla
nas po poti čez čeri pripeljejo tja do neba.

Pravite, da so nevidni? Da imajo svetla krila?
Ne! Le dobro odprimo oči, pa jih bomo videli vsi!

Angeli so naše sestre in bolniški naši bratje,
ki bedijo noč in dan nad nami,
nas obdajajo z ljubeznijo, nam predano služijo.

V brigi da ne okužijo se
so se v vesoljčke spremenili, v tihe bele nam prikazni
in kot bataljon vojakov v boj se Covidom spustili!

HVALA naši dobri angeli, hvala vam za vse skrbi
hvala da za nas skrbite in se s Covidom borite
če smo sitni, potrpite z nami, naj vam ne ugasne
luč, ki sije vam z oči.

Bog vas čuvaj, Bog vas brani, da še dolgo bi nad nami
vaš počival blagoslov,
da bi še vsi skupaj zbrani varno našli pot domov.