Marjan Bunič
Jakob Čuk
Alen Salihović
Knjižnica, knjige (foto: Pixabay)
Knjižnica, knjige | (foto: Pixabay)

Ob začetku študijskega leta

23.10.2020, 14:40

Deževno novembrsko noč leta 1691 se je znamenitemu francoskemu filozofu in naravoslovcu Reneju Descartesu v sanjah prikazal duh, ki mu je razkril, da je možno le s pomočjo tako imenovane empirične znanosti, to je znanosti, ki temelji na neposrednih izkustvenih in preverljvih izsledkih, razložiti vse skrivnosti sveta in se z njimi okoristiti.

Od tedaj slišimo na vsakem koraku, da mora biti znanost edina voditeljica človeštva in prav tako tisti, ki jo na tem svetu zastopajo, torej znanstveniki. Hkrati je bila to ura rojstva moderne univerze, ki skrbi med drugim za znanstveni naraščaj.

Danes je proizvajalcev znanja in znanosti kot pečka. Hubert Merkel, nekdanji direktor uglednega nemškega Max Planck inštituta, je pred leti naredil projekcijo: ker raste danes število znanstvenikov širom sveta povprečno za 5 odstotkov letno, kar pomeni, da se njihovo število vsakih 15 let podvoji, medtem ko se število ostalih zemljanov podvoji trenutno vsakih 35 let, nam grozi potemtakem, tako Merkel, da bodo kmalu vsi zemljani znanstveniki. Temu primerno raste število znanstvenih izsledkov in objav. Širom sveta izide danes toliko znanstvenih člankov, poročil in objav dnevno; da bi na primer kemik, ki želi biti na tekočem z izsledki in dognanji svoje stroke, potreboval pet let, da vsaj površno prebere to, kar izide v letu dni.
Podobno kot povsod po svetu raste tudi pri nas število univerz in visokih šol, ki jih skupaj obiskuje skoraj 80.000 študentov, kar je polovica vseh mladih ljudi v starostni skupini med 19 in 26 leti. In povsod, doma in v svetu, raste tudi število študijskih smeri oziroma programov. Novinar nemške revije Spiegel je zato posmehljivo predlagal še eno smer, in sicer »promenadologijo«, ki se bo znanstveno ukvarjala s sprehajanjem. In ni bil edini. Italijanski filozof Umberto Eco je nedavno tega menil, da je potrebno nemudoma ustanoviti še štiri katedre: katedro, ki se bo ukvarjala z nemogočimi stvarmi, na primer z zgodovino kolesarjenja v predkolumbijskem obdobju Amerike, zgodovino konjskih dirk pri Aztekih ali urbanizacijo nomadov, katedro, ki se bo pečala z nekoristnimi rečmi, na primer z rezanjem megle, katedro, katere znanstveno področje bi bilo cepljenje vseh reči na štiri dele, na primer las, in katedro, ki se bo ukvarjala z umetnostjo pozabe in bo potemtakem dopolnjevala veščino pomnjenja.

Mnogi razumniki so zato mnenja, da strogo vzeto »znanosti kot take« danes pravzaprav ni več. Obstoja le kopica znanstvenih disciplin ter potemtakem različnih akademskih plemen, ki govorijo različne jezike in katerih člani »vrtajo samo svoj šrauf« in se zares pristno ne spoznajo na nič drugega, kot je zapisal slovenski filozof Ivan Urbančič. Zato stare, enotne, celovite univerze tako rekoč ni več. Nadomestile so jo fakultete, znotraj njih oddelki, katedre, študijske smeri, kot da bi bil svet sestavljen iz samega drobirja. Ne manjka tistih, ki menijo, da je univerza danes bolj kot vse drugo sračje gnezdo, ki nima v sebi nobenega kulturnega, moralnega in duhovnega jedra, ki bi prežemal njene dele. Prepuščena je na milost in nemilost imperializmu posameznih strok.

Pri slovenskem filozofu France Vebru najdemo že pred več desetletji naslednje tri tudi danes še kako aktualne misli:
• Znanost nam lahko veliko da in izpolni številne naše želje, vendar nam ne more povedati, kaj naj sim želimo, niti odgovoriti na številna druga življenjsko važna vprašanja. Znanost, tako Veber, je orodje, ne smerokaz, svetilka, ne svetilnik.
• Eno je območje znanosti in prav je, da znanstvenik znotraj njega najde prave odgovore, da razvozla še neznano. Toda pogled resničnega znanstvenika seže globlje in dalj od tega, kar mu kažejo matematični izračuni, mehanske naprave ali eksperimenti.
• Večji je znanstvenik, globlji in širši je njegov pogled, lažje mu je združiti znanost in religijo. In obratno – ožjega obzorja je, bolj ostaja na površini in je bolj oddaljen od vse resnice. Prava znanost in pravi znanstvenik poznata zato meje znanstvenega spoznanja in se ustavita pred nedoumljivim.

Podobnega mnenja je bil tudi naš pomemben znanstvenik in teolog dr. Anton Trstenjak.

Kakšna škoda tedaj, da univerza in znanstveniki proučujejo vse na tem svetu, razen sami sebe.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Upokojeni škof Jožef Smej (photo: Tamino Petelinšek / STA) Upokojeni škof Jožef Smej (photo: Tamino Petelinšek / STA)

H Gospodu je odšel škof Jožef Smej

V 99. letu starosti je umrl upokojeni škof Jožef Smej. Za mariborskega pomožnega škofa je bil imenovan 25. aprila 1983, posvečen pa 23. maja istega leta. 18. junija 2009 se je upokojil. Njegovo ...

O avtorju