Prof. Gregor Starc: Ljudje smo se zaustavili, otroke smo pa ustavili

Oddaje | 02.10.2020, 11:27 Nataša Ličen

Gibanje je primarna, naša osnovna potreba. Z gibanjem sta tesno povezana imunska odpornost in razvoj možganov. Med najbolj prizadetimi so zaradi epidemije ravno otroci, ki jih želimo najbolj obvarovati.

Otroci, ki so telesno dejavnejši, so tudi bolj imuni.

Aerobna vzdržljivost, ki je najpomembnejša za normalno delovanje in razvoj otrok, je upadla pri fantih za 18 odstotkov, pri dekletih za 15. Podrobneje smo o posledicah manjše splošne gibalne učinkovitosti govorili v Svetovalnici.
V prejšnjih letih so bili trendi upada povprečno na leto za 0,4 odstotka. Gre za več kot tridesetkratni poslabšan trend, kar je izredno zaskrbljujoče.
Strokovnjaki z ljubljanske Fakultete za šport so preučili dobljene rezultate telesnega in gibalnega razvoja otrok iz letošnjih maja in junija. Nad pokazanim so bili osupli.

Učenje v gibanju je veliko bolj učinkovito in ostaja trajnejše.

Gregor Starc je profesor na Fakulteti za šport: »Ljudje smo se zaustavili, otroke pa smo ustavili. Otroci so v času epidemije v velikem delu ostali brez velikega dela gibalne spodbude. V šoli imajo otroci športni pouk, šolo v naravi, krožke, športne dni in približno polovica slovenskih otrok hodi na treninge, v društva in v klube, ki so bili zaprti. Velik del otrok je vsakodnevno na športnih igriščih. Pomeni, da smo otrokom vzeli najintenzivnejšo spodbudo, tisto, ki je bila na zelo visokem nivoju, bila je naporna, ker so imeli trenerje in učitelje, ki so jih spodbujali. Če pa nimaš nikogar, ki bi te spodbujal, je bila intenzivnost športne dejavnosti zelo nizka, kar ni dovolj za zdrav razvoj otroka.«

Za razvoj možganov otrok je gibanje bistveno. Proizvajajo, spodbujajo rast sinaps, nevronov in če mišice ne delujejo, se te stvari ne sproščajo in dejansko se pri otroku njegov centralni živčni sistem ne more razviti tako, kot bi se lahko.

Koliko smo zamudili?
»Težko natančno odgovorim na to vprašanje, saj se prvič v zgodovini človeštva srečujemo s takšnimi razmerami. Še nikoli se ni zgodilo, da bi proizvedli takšen socialni eksperiment, s katerim bi celotno populacijo otrok prikovali na dom. Ne vemo, koliko otrok bo v toku tega šolskega leta prišlo nazaj na raven, kjer so bili prej, pred začetkom epidemije. Zagotovo pa nam je že zdaj jasno, da so otroci začeli šolsko leto z velikim »handikapom«, otroci so zelo zaostali z razvojem. Če mislimo, da bo šlo samo od sebe nazaj, se motimo. Otrokom bomo morali pomagati.«

Zajeli smo sapo ob dobljenih rezultatih. Gibalna učinkovitost je upadla pri dveh tretjinah otrok.

»Otroci, ki so se v šolah vključili v zdrav življenjski slog, so v treh letih bistveno zmanjšali svoja obolevanja za gripo in ostalimi virozami. V treh letih je iz 15 odstotkov otrok, ki so čez leto potrebovali pomoč zdravnika, ta odstotek padel na deset. Kar je za tretjino, to je visok odstotek, ki bi se ga vsak v zdravstvu razveselil. Zdaj pa smo otrokom vzeli gibanje. Skoraj logično je, da je imunski sistem utrpel škodo in so otroci v tem trenutku bistveno bolj dovzetni za okužbe kot so bili pred uvedbo karantene oziroma vseh ukrepov za omejitev širjenja virusa."

Gibanje ima akutne posledice na delovanje možganov. Hipno, takoj začne naš krvno-žilni in hormonski sistem delovati in izboljševati stvari.

"V Sloveniji imamo najbolje izobražene učitelje športne vzgoje na svetu, naša športna vzgoja je številka ena, od nas se učijo. Tudi Skandinavci hodijo gledat k nam, kako delamo, ne hodimo mi k njim. Če bi kateri drugi državi rekli, da bo imela ob dveh milijonih prebivalcev, toliko medalj in bo konkurenčna pravzaprav v vseh športih, ... evropsko, svetovno, smo res fenomen s tega vidika. In, to le zato, ker smo do zdaj sledili doktrini, da je vsak otrok važen in da je treba poskrbeti za vsakega. Naš šolski sistem je to omogočal in dokler mu zunanji dejavniki to ne preprečijo, naš šolski sistem to tudi počne.«

Dobro je, če tudi starši spremenimo svoje navade, se potisnemo do meja svojih zmogljivosti, otroci nam bodo sledili. Otroci zmorejo neverjetne stvari.

Včasih se bojimo, da majhnim otrokom naložimo preveč?
»Veliko nedorečenega je tu, ker je pri telesni dejavnosti podobno kot pri hrani, nekateri potrebujejo več, drugi manj za enak učinek. Po nasvetih WHO naj bi bili otroci zmerno do visoko telesno dejavni uro na dan, kar je po mojem vidiku in s strokovnega vidika tistih, ki se s tem ukvarjajo, bistveno premalo. Precej ohlapno merilo. Otrok bi moral biti čim več zunaj, čim več skakati, plezati, dejansko bi pri otroku morali spodbujati, da bi prihajalo do zelo velike intenzivnosti. Ves čas ga je treba spodbujati k raznovrstnemu gibanju, ne samo v en šport. Zgodnje usmerjanje v šport, je po mojem strokovnem videnju, slabo. Ni dobro, da otroka usmerjamo pri petih letih le v en šport. Naučijo se potem zelo ozkega diapazona(obsega) gibalnih vzorcev. Vadba mora biti raznovrstna. Je pa pomembno tudi uravnotežiti sedeči in njegov dejavni čas. Domače naloge bi v tem trenutku ukinil, če mene vprašate. Dobro je, če tudi starši spremenimo svoje navade, se potisnemo do meja svojih zmogljivosti, otroci nam bodo sledili. Otroci zmorejo neverjetne stvari, so izjemno vzdržljivi.«