Sv. Hieronim - novi zavetnik koprske škofije

Slovenija | 26.09.2020, 11:00 Marta Jerebič Andrej Šinko

Koprska škofija ima novega glavnega zavetnika – sv. Hieronima. Slovesnost razglasitve je v koprski stolnici vodil apostolski nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich. V homiliji je poudaril pomen zakramentov in svetnikov ter dodal, da se moramo vsi v vsakdanjem življenju truditi, da bi dosegli svetost. Jutri bo škofija pripravila že prvi romarski shod v čast novemu zavetniku, pri Svetem Hieronimu na Nanosu. Sv. Hieronim, duhovnik in cerkveni učitelj, prevajalec Svetega pisma, sicer goduje v sredo, 30. septembra.

Apostolski nuncij v Sloveniji Speich je dejal, da potrebujemo zgled svetnikov, čeprav se nam velikokrat zdijo tuji ali oddaljeni, saj prav z njihovo pomočjo lahko krepimo našo vero. Orisal je vlogo sv. Hieronima, ki je bil eden od štirih učiteljev Cerkve. Po besedah nuncija je bil zelo privlačen, tipičen za tisti čas. Imel je zelo živahno življenje, prevzetost od Boga pa ga je spreobrnila.

Sv. Hieronim je imel zelo močan značaj in ni veliko razpravljal. Kot je dejal nuncij, če se tega zavedamo, je to lahko v pomoč naši veri. »To pomeni, da svetost ni popolnost, ampak vodi k njej. In čeprav je nekdo močnega značaja so zanj prav tako odprta nebeška vrata. Bog ne ločuje, razvrščamo samo ljudje,« je dejal nuncij in se vprašal: »Kaj je svetost?«

»Svetost je nekaj kar ne moramo opredeliti. Lahko se rodi in lahko izgine, lahko imamo vero in lahko jo izgubimo. Naše krščansko življenje je plovba med tema dvema točkama. Gre za to, da gremo naprej in naredimo vero močnejšo. Zato Cerkev ne želi od nas zgolj stika z Božjo besedo, ampak nas vabi tudi k zakramentalnemu stiku,« je pojasnil.

Ta se je po besedah nuncija v času epidemije izgubil oziroma je postal šibkejši. Zato je povabil, da se fizično vrnemo k bogoslužjem, saj se prav pri zakramentih zbere občestvo. Nuncij je dejal še, da Cerkev potrebuje občestvo, to pa duhovnike. Če ni župljanov, pa ni niti duhovnih poklicev, ki jih že tako primanjkuje. Na koncu je dejal še, da je svetost mogoča in da se moramo za njo truditi vsakodnevno.

Utemeljitev
Koprska škofija v utemeljitvi za svojo odločitev pojasnjuje, da se češčenost svetnikov in priljubljenost praznikov v Cerkvi stalno spreminja. Spremembe v družbi in v Cerkvi prinašajo vedno nove potrebe in nove izzive, zato se v vsaki deželi in v vsaki dobi stalno pojavljajo in stopajo naprej novi vzorniki in priprošnjiki, ki odgovarjajo na tekoče potrebe in zahteve.

Sv. Hieronima, ki najverjetneje izhaja s Krasa, v koprski škofiji precej častijo in se mu priporočajo. To se je pokazalo tudi ob lanskih romanjih in predavanjih v vseh šest njegovih cerkva na ozemlju koprske škofije.

Predlog, da se za glavnega zavetnika Škofije Koper postavi svetega Hieronima, je škofija poslala na Kongregacijo za bogoslužje. V utemeljitvi je škof Jurij Bizjak zapisal: »Sveti Hieronim sam piše, da je bil rojen v 'mestu Stridon, ki je, od Gotov porušeno, nekoč bilo mejnik Dalmacije in Panonije' (De viris ilustribus, n. 135). Kljub nasprotujočim si predlogom o zemljepisni legi mesta, je mogoče reči, da se med izvedenci mnenja osredotočajo na južno stran poti med Aquilejo (Oglejem) in Emono, današnjo Ljubljano, prestolnico Slovenije. Dolžina poti je okrog 120 km, njen srednji del, približno polovica celotne razdalje, pa poteka po ozemlju sedanje Škofije Koper, kjer stoji na tem območju kar šest cerkva, ki so posvečene Svetemu Hieronimu. Tem cerkvam pa se pridružuje še več kot desetina slik in kipov v drugih sosednjih cerkvah, med katerimi je tudi stranski oltar v stolnici v Kopru z veliko in zelo dragoceno sliko Svetega Hieronima. Škofija Koper je sedaj sufraganska škofija Nadškofije Ljubljana. S češčenjem Svetega Hieronima kot zavetnika škofije želimo okrepiti pobožnost do svetnika, spodbuditi proučevanje imenitnega cerkvenega učitelja in poglobiti branje Svetega Pisma. Imamo že veliko svetopisemskih skupin in smo prepričani, da bo izbira zavetnika še povečala gorečnost za Božjo besedo. Zato prosimo za vpis v bogoslužni koledar Škofije Koper.«
Odobritev je s Kongregacije za bogoslužje prišla 19. avgusta 2020.

Škof Bizjak spodbuja tudi k raziskavam in iskanje porušenega Hieronimovega rojstnega mesta Stridona.

Knjiga o sv. Hieronimu
Da bi slovenski verniki in javnost bolje spoznala sv. Hieronima, je Založba Ognjišče izdala knjigo o njem. Gre za zbirko predavanj, ki so jih lani ob 1600-letnici njegove smrti pripravili v šestih cerkvah, ki so v koprski škofiji posvečene sv. Hieronimu (Nanos, Koritnice, Čelje, Kozana, Bošamarin, Topolovec). Udeležba je bila nepričakovana. Predavanja, ki so jih imeli Alan Tedeško, Blaž Kernel, Marko Rijavec, Bogdan Vidmar, Bogomir Trošt, Rafko Valenčič, so bila namenjena ciljnim skupinam: bibličnim, bralcem Božje besede, katehetom, vzgojiteljem in učiteljem, pevcem, romarjem in pohodnikom. V zborniku so poleg predavanj objavljene slike svetnika, fotografije cerkva in krajev ter njihova predstavitev. Zbornik je uredil Rafko Valenčič.

Življenjepis sv. Hieronima

(Življenjepis je vzet iz knjige Svetnik za vsak dan, ki jo je napšisal Silvestr Čuk in je izšla pri založbi Ognjišče)

† 420, cerkveni učitelj
 
Težko je reči, kje je bil tisti Stridon, rojstni kraj sv. Hieronima, velikega cerkvenega učitelja krščanskega Zahoda in učenega prevajalca Svetega pisma. Eni pravijo, da bi utegnil biti kje blizu današnje Pivke (Šempetra na Krasu), Hrvati pa trdijo, da bi bil verjetneje kje v Istri ali severni Dalmaciji.

Ni tako pomembno, kje je Hieronim prišel na svet. S svojim plodovitim in vsestranskim delom, zlasti s prevodom Svetega pisma, ki je znan pod imenom Vulgata (t.j. ‘razširjena’), je postal last vse Cerkve za vse čase. Neverjetno dobro je poznal Sveto pismo in napisal je številne razlage svetopisemskih knjig, znal pa je tudi lepo voditi duše, ki so se odločile za poglobljeno duhovno življenje. V preteklih časih so ga zelo častili. Tudi na Slovenskem, kjer so njegovo ime, ki pomeni “človek s svetim imenom”, spremenili v Jeromen ali Jerom.

Rodil se je okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.

Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.

Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.

Ime in god

Ime Hieronim pomeni ‘kdor ima sveto, od Boga posvečeno ime’. Danes godujejo tisti, ki jim je ime Hieronim (samo 10 oseb), pa tudi Jerko (46), Jeromen; ženska oblika imena Hieronim je redkejša. Osebe s tem imenom lahko godujejo tudi 8. 2. (sv. Hieronim Emiliani).