dr. Vinko Škafar | (foto: Zajem zaslona Youtube: Župnija Marijinega oznanjenja Ljubljana)
Jaroslav Kikelj, slovenski Frassati
Novice Alen Salihović
Pri frančiškanih na Tromostovju je bila na minuli prvi petek sveta maša za uspeh beatifikacije božjega služabnika Jaroslava Kiklja. Somaševanje je vodil dr. Vinko Škafar, sodeloval pa je tudi vodja Katoliške mladine Matevž Mehle. Šlo je že za enaindvajseto sveto mašo od tridesetih, ki so ob prvih petkih in jih pobuda Vseposvojitev posveča slovenskim mučencem v postopku beatifikacije.
Že uvodoma je dr. Škafar poudaril, da je Kristus izbral Kiklja za pričevanje vere, čistosti in ljubezni, zaradi česar ga mnogi že desetletja častijo kot svetnika. Prvi, ki je o njegovi svetosti odkrito spregovoril, je bil pater Engelbert Bojenec, ki je na svoji mizi hranil fotografijo Kikljevega nagrobnika in pogosto dejal: »Jaro bo še svetnik.«
Kdo je bil Jaroslav Kikelj?
Jaroslav Kikelj je pripadal vsem Slovenkam in Slovencem – Primorski, Štajerski, Koroški, Prekmurju in tudi Ljubljani, kjer je preživel zadnja leta življenja. Ljudje ga še danes prepoznavajo po njegovi človeškosti, poštenosti, vedrosti, globoki veri ter nesebični pripravljenosti pomagati. Rodil se je leta 1919 v okolici Trsta v železničarski družini, ki se je zaradi očetove službe večkrat selila. Po zgodnji očetovi smrti se je mama z otroki preselila v Maribor, kjer je Jaro kot ministrant in mladinski voditelj vzpostavil tesne stike s kapucini.
Po maturi je odšel v Ljubljano študirat medicino. Bival je v Oražnovem domu, vsak dan obiskoval mašo in postal voditelj katoliške študentske organizacije VIR. Bil je izjemno dejaven med mladimi, jih povezoval in spodbujal k pogumni veri, hkrati pa vestno opravljal študijske dolžnosti.
Tragični prelom vojne
Leta 1941 so italijanske okupacijske oblasti razpustile slovenske študentske organizacije in voditelje prisilile k vključitvi v režimsko »Ljubljansko sveučiliško organizacijo«. Ker sta se Kikel in njegov prijatelj Franček Župec ravnala po nasvetu rektorja dr. Milka Kosa, sta sprejela funkciji, da bi študentom omogočila nadaljevanje študija. A prav to jima je revolucionarno gibanje OF pozneje očitalo kot izdajo.
Oba sta bila marca 1942 brez sodbe obsojena na smrt. Župec je bil ustreljen 16. marca, Kikelj pa 18. marca na Streliški ulici v Ljubljani. Tako je komaj 23-letni študent postal žrtev revolucionarnega nasilja.
Glasovi pričevanja
O Kikljevi svetosti so pričali številni sodobniki. Akademik Zorko Simčič, ki je bil s Kikljem osebno povezan, je zapisal: »Bil je najbolj čist človek, kar sem jih srečal – odprt, vesel in kristjan po srcu.« Dodal je, da je revolucija že spomladi 1942 povzročila razkol v narodu, ki ga še danes občutimo.
Poseben pečat Kikljevi zgodbi daje tudi njegov nagrobnik na ljubljanskih Žalah, delo arhitekta Jožeta Plečnika in kiparja Ivana Zajca. Motiv jagnjeta na oltarju jasno spominja na Kiklja kot nedolžnega mučenca, darovanega v vihri revolucionarnega nasilja.
Mučenec, ki prosi za spravo
Dr. Škafar je poudaril, da nas razmišljanje o Kiklju ne sme voditi v sovraštvo ali obtoževanje, temveč v evangeljsko držo odpuščanja. Spomnil je na Jezusove besede na križu: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ta molitev velja za vse žrtve človeške zgodovine, tudi slovenske.
Ob koncu je duhovnik povabil k molitvi za spravo v narodu. Spomin na Jaroslava Kiklja – mladega študenta, kristjana, mučenca – naj bo kamenček v mozaiku zdravljenja slovenskih ran.
»Dragi Jaroslav, božji služabnik, ostani z nami in prosi za nas. Hvala ti.«
