Eno dolgo kavo in malo slovenske glasbe, prosim!

Naš pogled | 15.09.2020, 16:01 Matjaž Merljak

Nenavadno naročilo. Nisem še slišal zanj, ne za posameznika, ne za družbo, ki bi kaj takega rekel oz. rekla v kavarni, baru, slaščičarni ... v kakršnem koli lokalu že. V Republiki Sloveniji.

Pred leti sva s prijateljem pohajkovala po slovenskih gorah. V eni od planinskih koč pod našim dvatisočakom sva se ustavila, naročila nekaj pijače in tudi nekaj hrane. Tiste pristne. Joto, žgance, kislo mleko, obaro. U, kako je teknilo, dokler se ni z zvočnikov zaslišala glasba. Nisem dobro razločil, katere narodnosti so bili izvajalci, vsekakor so bili južno od Kolpe. Opomba oskrbniku, da na tisti višini v slovenskih gorah pa bi bolj sodila slovenska glasba, ni naletela na plodna tla. On je bil ljubitelj te glasbe in to je vrtel tudi za goste.

Letos se mi je na dopustu zgodilo podobno. A ja, v Sloveniji smo bili, za turistične bone. Dve nočitvi z zajtrkom. Ne vem, kakšno naključje je bilo, a pri zajtrku smo obakrat - pa nismo vedno prišli ob enaki uri - naleteli na blok tuje glasbe. Iz istih logov je bila, kot prej omenjena. Ob odhodu sem na anketni list zapisal svoj pomislek, ali je bilo mogoče le naključje, da smo naleteli na tiste pol ure, ko so si zaposleni privoščil svoji glasbeni užitek, da sicer pa v Sloveniji najbrž gostom vrtijo slovensko glasbo. Odgovora še ni, pa saj ne zamerim, ker imajo polne roke dela z domačimi turisti.

No, sem pa pred leti v lokalu na najvišji točki slovenske prestolnice naročil kavo in ves čas užival v slovenskih popevkah. Krasen občutek, vam povem!

Ne, nisem nasprotnik tuje glasbe. Rad imam hrvaško, srbsko, makedonsko ... glasbo, prav tako in toliko kot nemško, avstrijsko, italijansko, francosko, portugalsko, nizozemsko, švedsko, angleško in ameriško. Z veseljem prisluhnem tako domačim kot tujim kakovostnim pesmim, a priznam: raje imam domače srebro, kot tuje zlato.

Zakaj danes razmišljam o slovenski glasbi? Praznik je, slovenski državni praznik, dan vrnitve Primorske matični domovini, ko so Slovenci od Istre na jugu do Predela na severu znova lahko govorili in se učili slovensko. V času fašizma in nacizma vemo, kako je bilo. Kazni, preganjanja, šikaniranja, nasprotovanja ... a slovenske zavesti Primorcev ni mogla zlomiti tuja sila. Tudi slovenski duhovniki so zaslužni, da se je zavest ohranila. In slovenska beseda tudi.

Jezik je namreč naša osebna izkaznica. Naša istovetnost. Z njim se ohranjamo, pa če nam je všeč ali ne, če nam zveni dovolj milozvočno ali ne. V maternem jeziku sanjamo in molimo in najbolje izražamo čustva. Zato so na mestu pozivi, da ga ohranimo.

Jezik pa je živ. Mladi ga uporabljajo po svoje. Sleng je bil in bo. V našem času je bil drugačen. Mi sicer nismo toliko tipkali in si pošiljali elektronskih sporočil, smo se pa na drugačen način izražali po svoje. Vsak državni praznik je zato lahko praznik slovenske besede, njenega spoštovanja, negovanja, ohranjanja, razvijanja. S ponosom jo uporabljajmo in naj nam ne bo nerodno, ko se moramo postaviti zanjo.