Jasna Tuta | (foto: Osebni arhiv)
Morska deklica, ki se je spogledala iz oči v oči s kitom
Pozitiva Nataša Ličen
Doma je tam, kjer je morje. Vsaj vonjati ga mora in slišati, da valovi v bližini. Tako o svoji navezanosti na prostranost morskih globin in brezmejnosti obzorij spregovori Jasna Tuta.
Že pred korono smo jo povabili v studio. Pogovor z njo pa umestili v prvo počitniško oddajo »Via positiva«.
Morje se je vtkalo v mojo osebnost. Potrebujem vsaj eno odprto stranico v svojem svetu, kjer je neskončnost.
»Rodila sem se pri morju in zaznamovana sem z njim. Potrebujem ga. Zadnjih deset let, ko sem živela na jadrnici, se je zaradi vsakodnevnega stika z njim, ta povezanost še poglobila. Ko sem v vodi, se počutim doma. Tudi pod vodo, ko se potapljam.«
Nisem se spremenila, sprejela sem se. Takšno, kot sem.
»Morje me je veliko naučilo. Dan in noč sem bila sama z morjem, med plovbo po Pacifiku. Na morju spoznamo, da smo nemočni. Sprejeti moramo, kar pride. Naučila ssem se prejemati svoja občutja, vsa, od lepih, prijetnih, do strahov in žalosti. Treba se je prepustiti vsem čustvom, si jih dovoliti doživeti. Ni pozitivnih ali negativnih, to razdvajanje ni dobro za nas.«
Ko sem pod vodo, sem točno tam, kjer želim biti. Blažen občutek breztežnosti.
»Morje me je naučilo ponižnosti. Preko oceana sem šla zato, ker sem si hotela dokazati, da sem dobra jadralka. Ko sem dosegla cilj, pa sem spoznala, da se moram še veliko naučiti. To spoznanje me je prizemljilo. Ko sem bila mesec dni sredi oceana, sem mu bila posvečena z vsemi čutili.«
»Ljudje smo pogosto v več realnostih naenkrat. Sedimo na toplem doma in gledamo dokumentarni film o recimo Antarktiki. To ne gre skupaj. Ko pa smo v naravi, pa smo tam z vsemi čutili in to nas polni. Zato je obiskovanje narave in čas, ki ga preživimo v njej, tako zdravilen.«
Morski psi se nas bojijo in običajno bežijo od nas. Kiti pa so radovedni, iščejo stik in nas resnično pogledajo. Ko se spogledaš s kitom iz oči v oči, vidiš vesolje, bitje, ki je tako skrivnostno, da ga je nemogoče razumeti. Zmoreš le vzdih vaauuu.
»V svet me vodi radovednost. Otepam se opredelitev, kje je boljše. Vem le, da smo se zelo oddaljili od narave. Zato želim predati svoja doživetja drugim, predvsem tistim, ki prvinskosti narave, kot sem jo jaz, sami ne bodo mogli doživeti.«
»Pred odhodom na jadranje sem imela veliko strahov. Potem pa so popadali drug za drugim, želja je postala večja od njih, pa sem šla. Na morju so odpadle vse maske. Umirila sem se in zdaj sem veliko bolj resnična. Nisem se spremenila, sprejela sem se. Takšno, kot sem.«
Več o poteh, raziskovanjih, iskanju lepega v svetu in odkrivanju svoje resničnosti Jasne Tuta pa v njenih knjigah Moj svet sredi oceana in Vse barve Polinezije.
Prisluhnite celotnemu pogovoru v oddaji Via positiva.
