Dan državnosti 25. junij

Komentarji | 23.06.2020, 14:42 Jože Bartolj

V četrtek praznuje rojstni dan moja domovina. Pred devetindvajsetimi leti smo jo navdušeno pozdravili na Trgu republike v Ljubljani in na tisoč drugih koncih, od Prekmurja do obale in od Kranjske gore do Bele krajine. Že naslednji dan so planili po njej s tanki in letali. A nismo se dali. Napad od zunaj ljudi poenoti. Politična nesoglasja smo v tistih dneh v hipu presegli. Kaj bi danes dali, za nekaj tistega zanosa?

Že v sredo zvečer bom izobesil zastavo. S tem bom jasno povedal, da moje domovine niti malo ne prizadenejo posamezniki, ki v njenem imenu ne delajo vedno tako, kot bi morali. Zaradi njihovega vprašljivega delovanja ne bom postavljal pod vprašaj svoje pripadnosti domovini. O njih bodo svoje povedala sodišča in sodba zgodovine, ta košček sveta pa bo vedno tisto, kar imenujem dom.

Na dan državnosti bomo z otroki pripravili slavnostno kosilo in se nato odpravili na izlet. Na poti se bomo pogovarjali o tem, kaj nam pomeni domovina. Otroci rojeni po osamosvojitvi na lastno državo ne gledajo tako kot mi, ki smo bili rojeni še pred letom 1991. Nekako jim je samoumevna. Ne razumejo, da si je bilo treba zanjo prizadevati in da je mogoče tudi, da je nikoli ne bi imeli. Z evropskega zemljevida so izginili tudi večji in močnejši narodi kot je slovenski. Zato jim bova z ženo o tem pripovedovala. Vsak bo dodal še tisto, kar čuti.
V četrtek, ko praznuje moja domovina, se bomo gotovo pogovarjali tudi o tem, zakaj ne moremo biti vsi enotni in praznovati skupaj. Govorili bomo tudi o protestih, o več proslavah, antiproslavah ... Vse to je mogoče, je legitimno, dokler imamo v mislih svojo domovino, ki jo imamo radi in bi ji radi vse najboljše. Ko pa nam politična presoja zamegli pogled, do te mere, da bi se radi vrnili v čase pred svojo državo, v nek drug sistem, ki so mu bile človekove pravice tuje, potem bom svojim otrokom povedal, da tako pač ne gre. Lastna država je predragocena in pretežko pridobljena, da bi se o tem lahko spraševali.

Morda bo kdo omenil tudi, da mu ta vlada ni všeč, da mu ni všeč predsednik republike ali vlade. Prav! Vsak ima pravico, do svojega mnenja. Ampak imeli smo že veliko različnih predsednikov. Prepričan sem, da ga ni takega pod našim nebom, ki bi mu bili vsi všeč, oziroma bi se vsi strinjali z vsemi njegovimi stališči. A smo potrpeli in odhajali na volitve. Naj bo tako tudi v prihodnje. Moja država ni idealna, se pa trudi biti demokratična. Zato ni nobene potrebe, da katerokoli vlado ruši volja najbolj glasne ulice. Še posebej ne v časih, ko na nas preži tudi zahrbtni virus.

Če me bodo otroci vprašali, kaj pomeni pojem janšizem in ali je Slovenija res policijska država, jim bomo povedal, da ne enega ne drugega ni. Povedal jim bom, da so si janšizem izmislili tisti, ki nas ves čas strašijo s fašizmom in vse, ki ne razmišljajo tako kot oni, uvrščajo vanj. Njihove besede slonijo na strahu in o njih samih povedo več, kot o nekakšnem vzponu nove desnice. Prav tako nimamo policijske države. Ko se vozimo po naših cestah, policista res težko srečaš. Še takrat, ko bi si želel, da kje kakšen umirja promet, ga navadno ne vidimo. Vidimo jih le pred parlamentom, pred poslopji vlade in ministrstev, kjer morajo prenašati vseh vrst žaljivke in kdaj pa kdaj koga odnesti v marico in ga kasneje popisati, ker je kršil pravila.
Lahko, da me bo kdo od otrok na praznik državnosti vprašal, zakaj pa oni drugi ne pripravijo demonstracij in pokažejo, da ne razmišljajo vsi tako. Odgovoril mu bom, da ni pravi čas, za kaj takega. Razmere povezane s koronavirusom so preresne, da bi tvegali ponoven izbruh bolezni, zaprtje meja in ustavitev gospodarstva. Zato bomo veliko več storili za svojo domovino, če bomo zanjo kaj zmolili, Če bomo odšli k maši za domovino v svojo župnijo in tam prosili blagoslova zanjo.

Pa ne bomo govorili samo o resnih stvareh. Na praznik moje domovine bova zanjo z ženo nazdravila. Z najboljšim, kar je dala ta rodovitna zemlja, bova nazdravila za nas, za vse tiste, ki v srcu dobro mislijo. Zaželela si bova, da bi bilo čim manj težkih besed, jadikovanja, obtoževanja in čim več sreče, bratstva in ponosa. Ob tem se bom spomnil naših športnikov, ki v tujini velikokrat govorijo o domovini in so nanjo ponosni. Trdi kruh tujine res očisti naše poglede.
To, kar sem zapisal, je le moj pogled. Ni nekaj novega. Človek svoje usmeritve nosi v sebi in jih, če ima možnost, deli. Morda je zdaj še toliko bolj potrebno, da preizprašamo svoje poglede do domovine. Kaj nam pomeni? Kaj smo pripravljeni storiti, da bi nam bilo boljše? Smo se pripravljeni s tistim, ki ne deli naših pogledov pogovarjati na strpen način? Smo pripravljeni za svoja prepričanja javno zastaviti svoje misli, besede in dejanja?

Če da, potem nam bo pri srcu toplo. Potem bomo v četrtek lahko slavili. Tebe moja domovina!