Utopija o vsemogočnosti posameznika je kot peščeni grad

Oddaje | 14.05.2020, 17:45 Nataša Ličen

V preteklih desetletjih smo kot družba živeli v svetu utopičnega iskanja popolne sreče in zadovoljstva. Pretirano smo poudarjali pomen samopodobe, posameznikove zmožnosti reči ne, zavzemanja za svoja stališča in podobno.

Osebno moč seveda imamo, a je omejena, v soodvisnosti še z marsičem. Vsekakor nismo vsemogočni.

Skratka, vse se je vrtelo le okrog posameznika, okrog mene. Zelo hitro smo lahko trezno spoznali, da vendarle ni vse odvisno le od nas samih. Mnogo je dejavnikov, ki vplivajo na življenje slehernega.
V oddajo »Via positiva« smo povabili dr. Anico Mikuš Kos, psihologinjo in pediatrinjo, in jo vprašali o njenih opažanjih.

Potrebna je realna podoba življenja, v kateri se ljudje postavimo na mesto, ki nam gre. Ne pa v poveličevano vsemogočno bitje, ki bo, če ima dovolj energije in pameti, zmoglo vse.

»Pokazalo se je, da vsak vendarle ni svoje sreče kovač. So tudi druge sile, ki delujejo na nas. Osebno moč seveda imamo, a je omejena, v soodvisnosti še z marsičem. Vsekakor nismo vsemogočni.«

Kako močan je naš čustveni imunski sistem?
V pogovoru je dr. Anica Mikuš Kos omenila, da je individualne solidarnosti med ljudmi še veliko. Solidarnosti z množico pa je manj, oziroma se zdi, da je manj pomembna. "Država naj poskrbi za ljudi, si mislimo, za sodržavljane. Nam ni treba."

     Smo del skupnosti, v katero moramo prispevati po svojih močeh, saj je od vsakega posameznika odvisno, kaj se v tej skupnosti dogaja.

Če vidimo koga v naši neposredni bližini, v naši soseski, na ulici, ki potrebuje pomoč, se običajno hitro odzovemo. Pomoč na višji stopnji solidarnosti pa kot da nas ne zadeva, to prepuščamo vladajočim, politikom, ministrom. Izkaže pa se v kriznih razmerah, kakršno doživljamo zdaj, da temu ni tako.
Vesti se moramo ne le korektno, ampak tudi solidarno, pro-socialno do celotne skupnosti. »O tem bi bilo treba več govoriti«, pravi sogovornica, se vprašati in pogovarjati, kaj se je spremenilo v nas, kako drugače v teh okoliščinah vidimo svet, ko smo postavljeni v drugačen položaj?

»Zdaj si ne pripisujemo nekih magičnih, vsemogočnih moči, ampak prepoznavamo, da smo del skupnosti, ki ji moramo prispevati po svojih močeh, saj je od vsakega posameznika odvisno kaj se v tej skupnosti dogaja."

"Zdaj imamo priložnost da prepoznamo, da je vsak človek sestavni del svoje skupnosti in so-določa, kaj se bo z njo dogajalo. To se mi zdi sila pomembna reč.«

Gre za spremembo koncepta sodobnega časa, ko je bil človek, posameznik, v centru pozornosti. Vse le zase. Zdaj pa smo se znašli v drugačnih okoliščinah. Na novo moramo premisliti vrednote. Vrednote človeškosti je treba postaviti pred vrednote egocentrizma in egoizma.

Odvadili smo se skupnega življenja. Včasih so bili vajeni potrpeti skupaj, meni je ta izraz všeč. Vedeti moramo, da ima vsak slab dan, naučiti se je treba živeti z majhnimi nevšečnostmi, in z drugimi vzpostaviti sožitje. Tolerantnost in sožitje v odnosih sta sestavini vzajemne ljubezni in spoštovanja. Veliko lažje je ljubiti na daljavo, ko nismo soočeni z drobnimi pomanjkljivostmi.

Preberite zapis dr. Anice Mikuš Kos.

http://www.dps.si/wp-content/uploads/2020/04/Pogovori-z-otroki-o-videnju-sveta-med-epidemijo.pdf

Pred leti smo jo gostili tudi v oddaji Naš gost.