Bojan Ravbar: Ne »jaz«, ampak »mi«

Duhovnost | 04.04.2020, 18:30 Jure Sešek

V osrednjem misijonskem nagovoru je bil z nami župnik v Strunjanu, duhovnik bogatih izkušenj, tudi z izkušnjo življenja v skupnosti na tujem. Bojan Ravbar je razmišljal o nosilni temi »Si upamo živeti skupaj?« In med drugim bodril: "Danes je potrebna posebna duhovnost. Ne več “jaz in Bog”, niti ne samo “jaz in brat”. Bolj kot kdaj koli doživljamo danes potrebo, da občestvo Trojice postane konkretno, vidno, izkustveno. Potrebujemo duhovnost, ki jo izrazimo z besedo “mi”."

Vsakemu posebej bi rad stisnil roko, ti pogledal v oči in se srečal z bogastvom, ki ga nosiš v sebi: bogastvo Boga, ki se je dotaknil prav tebe in si zaželel, da živiš. Da, še pred stvarjenjem sveta te je vzljubil! Mar nismo to zaslutili v teh dragocenih dneh misijona, ki so posvečeni življenju. In na koncu se srečamo z izzivalnim vprašanjem, kaj ne? »Si upaš živeti skupaj?« ... V stanju, v katerem se svet nahaja danes, bi takoj pomislili: »Nevarno! Lahko se okužim...« A rad bi videl, da se v tebi zbudi še drug odgovor? Srečko Kosovel, žejen življenja, ne bi čakal. Zavpil bi: »Živeti, živeti je smisel človeka!« In kaj je ta smisel? Rad bi usmeril tvoj pogled na tistega, ki se predstavi: »Jaz sem življenje.« Ob njem ne ostaneš indiferenten. Hočeš globlje, prodreti v globino, da ga spoznaš in se povežeš z Življenjem. Saj je v človeku, v tebi in v meni do zadnjega vlakna vtisnjen klic po življenju. In tisti, ki mu je bilo dano, da se ga je dotaknil in ga spoznal, apostol Janez, je zapisal: »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,17). In o njem, ki se predstavi kot Življenje, z isto gotovostjo trdimo, da je Ljubezen. Zato brez skrbi lahko postavimo znak enakosti med besede: Življenje = Ljubezen = Bog.

In če stopimo naprej, nam naše svete knjige že takoj povedo, da je človek ustvarjen po božji podobi. Dobesedno: Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1, 26). Nato ponovi, da ga je »ustvaril po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril« (v. 27).
Ta sijajni zapis še prej kot v sveto pismo je zapisan v naš DNK, v gentsko zasnovo, človeka. Dovolj je to, in veš vse; vse, kar je potrebno, da živiš.

Zanimivo je preleteti zgodovino krščanstva teh dveh tisočletij. V prvem je človek ves usmerjen v Boga. Vse njegovo prizadevanje je v iskanju osebne izkušnje z Bogom. Lahko jo poimenujemo »jaz in Bog«. To vključuje »beg pred svetom«, dobesedno beg v samoto, v puščavo; in kmalu zatem izoliranje za zidovi samostanskih celic. Da bi človek bil čim bolj sam z Bogom. Doba, ki je človeštvu podarila velikane duha in srca.

V 2. tisočletju se rojevajo, so vse bolj prisotne karizme, ki jih potrebujejo novi časi. Pravi 'boom' prizadevanj: skrbijo za bližnjega, prizadevajo si za ljubezen do njega. Rojevajo se iz potreb, ki jih ima socialno telo; na te odgovarja ustvarjalnost tistih, ki se z njimi soočajo, pa tudi navdušenost, ki jo sejejo okrog sebe. Pogosto jim sledijo že obstoječi duhovni tokovi, ki se prilagajajo novim potrebam. Prihajajo karizme, usmerjene na življenje brata v potrebi: oči se odprejo na Jezusa v bratu. Cela vrsta redov in ustanov, ki se posvetijo skrbi za zdravje telesa in duha, se ukvarjajo s šolstvom in vzgojo ... vse do reševanja sužnjev in dela z zaporniki.

Končno novi časi. Bili smo priče vstopa v novo tisočletje in pričakovanj, ki jih prinaša s sabo. Iz dneva v dan se tega veselimo in se želimo vključiti v njihovo uresničevanje. In tu ostrmimo: ti novi časi se vse bolj in bolj usredotočajo v »mi«, a pri tem ne izključujejo dragocenih izkušenj preteklosti. Prehod ni lahek. Takoj se postavi vprašanje: Ali ima današnji človek še čas in čut, da bi se spuščal v iskanje tako po svoji notranjosti kakor po tistih skupnih poteh, ki vodijo v odkrivanje izkušnje Boga? Sveti papež Janez Pavel II. si ni prikrival dejstva, da se danes prebijamo skozi "temno epohalno noč". In Benedikt: da je danes na osvajalnem pohodu "diktatura relativizma". A prav ta po drugi strani v ljudeh vzbuja željo po novi uri zgodovine, in hrepenenje po izviru, ki bi pokazal, kako "samo ljubezen prinaša življenje". Znanstvenica (citiram Slovenko!) Bibijana Čujec (roj. Dobovišek, * 25.12.1926, jedrski fizik, Slovenka v Kanadi) pravi, da imamo dve možnosti: "združitev človeštva v skladno delujoč organizem ali vojna s strašnim že nagomilanim orožjem in uničenje sedanje civilizacije ter velikega dela človeštva" (Od kod smo, MD 2005, str. 72)... O tem tveganju je lani spregovoril papež Frančišek v Hirošimi in Nagasakiju (24. 11. 2019), ko je poudaril, da morda v sebi le hranimo svetlo slutnjo, da bo zmagala težnja po večji povezanosti, nuja po združitvi v eno družino narodov, klic po edinosti... Pa si le priznajmo, da v človeštvu postopoma raste zavest, da smo ena družina, ki jo sestavljajo različni otroci, a vsi poklicani k edinosti. Pravzaprav je »Bog hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje«, trdi že Koncil (prim. GS 24).

Ustavimo se pri tem, saj je prav to vprašanje nocojšnjega večera: Živeti skupaj. A si upamo živeti skupaj? Kako hudo je – boste ugovarjali – ko smo celo v družini razdeljeni..., kako se pri mizi, pri kosilu ali večerji ne pogovarjamo, si ne pogledamo v oči. Vsak zatopljen v svoj fonček. In sredstvo, ki naj bi bilo namenjeno povezovanju, razdvaja, zapira v svojsko kletko, te izolira. Mali ekran postaja razstavno okno, kamor človek postavlja na ogled svoj lastni jaz. Zanimiv je papež Frančišek, ko takole odgovarja na ta izziv: »Danes, ko mreže in sredstva človeške komunikacije dosežejo neverjeten razvoj, čutimo izziv, da bi odkrili in posredovali "mistiko", ki je v tem, da živimo skupaj, da se pomešamo, se med seboj srečujemo, se primemo za roke, se opremo drug na drugega, da smo deležni te nekoliko zmedene množice, ki se more spremeniti v pravo izkušnjo bratstva, v solidarno karavano vzajemnosti, v sveto romanje« (EG 87 – 24.11.2013).

Najprej si moramo biti na jasnem: duhovnost za kristjane pomeni preprosto način, kako živimo evangelij, ta krščanski "slog življenja". Kako utelesimo evangelij, to izredno bogastvo, ki ga ne bomo nikoli do konca izčrpali. Takoj zatem vprašanje o Cerkvi: kaj je njena identiteta. Odgovor je preprost: občestvo, Božje ljudstvo na poti, Kristusovo Telo, ki mu Bog posreduje svoje življenje–ljubezen. Vesoljni Cerkvi pripada ta ljubezen, v kolikor je "ljudstvo zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha" (LG 4). Skozi čas živi iz te božje edinosti in postaja "znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu" (LG 1). Identiteta Cerkve 20./21. stol., njeno najgloblje bistvo je zatorej občestvo (LG 9). In v tej luči prideta do posebnega pomena dve značilnosti novega Božjega ljudstva: ista poklicanost vseh biti Cerkev ter različnost nalog in darov–karizem. Res je, da je tako rekoč vse do naših časov v glavnem prevladoval en sam, Petrov vidik. A sedaj se Cerkev zave svojega enkratnega in resničnega bogastva, dveh komponent: petrinske in karizmatične, ki sta si tako blizu, da Janez Pavel II. pravi, da sta "iste narave". Ob prestopu iz drugega v tretje tisočletje je prav on s posebno listino, naslovljeno "Novo millennio ineunte – Ob vstopu v novo tisočletje", začrtal Cerkvi pot, da postane "dom in šola občestvenosti" (43). Torej skupaj, kot družina!

A kako to doseči? Ne bojmo se. Cerkev ima zanesljiv model: Sveto Trojico. "Rodila" se je iz Trojice, na svoji poti je usmerjena vanjo, v njej se ogleduje, da sredi človeštva postane njena ikona. Zato ima pred sabo cilj, pomagati verujočim, "da bi po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu" (Cf. Ef 2,18; LG 4). Res je, da so verni 'mala čreda', a predstavljajo za človeštvo pomembno kal edinosti (LG 9). Ta edinost je dinamična, po vzoru ljubezni Trojice. Zato ima sleherni od nas možnost, da zdaj in tu na zemlji zaživi življenje Trojice: "kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, tako naj bodo v nama eno", je prosil Jezus pred smrtjo. In Cerkev danes ponovno odkriva to možnost in poslanstvo. Prav kakor Jezus prosi Očeta, 'naj bodo vsi eno, kakor sva midva eno'. S tem odpira za naš razum nedosegljiva obzorja, nakazuje podobnost med zedinjenjem Božjih oseb in zedinjenjem Božjih otrok v resnici in ljubezni. Ta trinitarična podoba se bo morala ponoviti na vseh področjih življenja Cerkve.

Janez Pavel II. je prepričan, da je Sveti Duh na delu in ima odgovor na potrebe človeštva danes. Vzbuja gibanja, da bi Cerkvi pomagal, da se izrazi kot živo telo, kjer se kaže povezanost med udi in Glavo. Torej ima odgovor in ta je v besedi "edinost". Karizma edinosti je znamenje časa; je tisto znamenje v znamenjih, ki ga Božji Duh naklanja prav danes, in na katero čaka človeštvo.
Zato je potrebna posebna duhovnost. Ne več "jaz in Bog", niti ne samo "jaz in brat". Bolj kot kdaj koli doživljamo danes potrebo, da trinitarično občestvo postane konkretno, vidno, izkustveno. Skratka, potrebujemo duhovnost, ki jo izrazimo z besedo "mi". Zato Janez Pavel II. prav na začetkih tisočletja celotni Cerkvi predloži občestveno duhovnost in s tem postavi zanesljiv smerokaz in jasen program za novo tisočletje: Novo Mellennio ineunte. Program od zmeraj postane v našem času program za tretje tisočletje" (29). In če ga hočemo spremeniti v prakso – nadaljuje papež – moramo vzeti za izhodišče duhovnost, ciljati na svetost, ki ni ideal le za nekatere 'genije' (...) Poti svetosti so mnogotere, ustrezajo vsakemu poklicu. (...) Zdaj je čas, da s prepričanjem ponovno predlagamo vsem, naj se odločijo za 'visoko mero' vsakdanjega krščanskega življenja, (31) ... za odlično vsakdanjost, ki jo živimo v ljubezni. Kar pomeni nič manj kot biti Jezus! Vse življenje krščanskih skupnosti in družin mora voditi v to smer.

S tem dokumentom ne predlaga duhovnosti, ki gre samo v eno smer, osebno, individualno, povsem ponotranjeno, ampak predlaga obe smeri – osebno in občestveno. Želi in hoče, da bi doživljali krščansko izkušnjo tako rekoč med dvema ognjema: med Božjo navzočnostjo v sebi in Božjo navzočnostjo v skupnosti. Zato se najprej zavzame, da bi živeli »umetnost molitve« (32). Začeti pri sinovskih čustvih, ki so Jezusa vezala z Očetom. Z molitvijo, in ne z obrazci. Apostol Janez poudari: »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (4,16). Zanimivo, kako Papež Benedikt razloži te besede, ki »izredno jasno izražajo bistvo naše vere: krščansko podobo Boga pa tudi človeka in njegove poti« (Bog je ljubezen 1). V to vodi zaupni pogovor in vzajemnost z Jezusom; življenjska povezanost z njim, tako da njegovo življenje postane naše: »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jn 15,4) /32/. Moliti pomeni biti v ritmu z njegovim dihom, z utripom njegovega srca, ki ga podpira isti Duh, ki nam daje izgovarjati: 'Abba, Oče'. Klic, ki prihaja iz srca in ga izrekajo ustnice, a odpira vrata bratu. Saj ne moreš izreči besede 'Oče' brez 'naš', torej ne 'Oče' brez 'brat'. Molitev, ki je zedinjena z Jezusom, ne more biti drugačna kot trinitarična. Njen pravi primer najdemo v srcu evharistične molitve, v tistem: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava.«

Da, prehitro smo obšli temeljno listino, s katero nas Janez Pavel II. uvede v tretje tisočletje, in spregledali, kako vabi vse, naj prestopimo prag mistike in naj »naše krščanske skupnosti postanejo 'šole' pristne molitve, kjer se srečanje s Kristusom ne izrazi samo s prošnjo za pomoč, ampak tudi z zahvalo, čaščenjem, kontemplacijo, poslušanjem, z gorečimi čustvi vse do prave zaljubljenosti srca. Vsekakor močna molitev, ki ne odpira srca samo Božji ljubezni, ampak tudi ljubezni do bratov« /33/.

Glede na zedinjenje z Bogom velja poudariti srečanje z Božjo Besedo, potrebo po živi izkušnji evangelija. Zato dokument poudari, kako je ob čudovitih primerih pričevalcev /40/ pomembno živeti Besedo življenja.

A stopimo še do ene žariščne točke v krščanski duhovnosti, ki je prvič omenjena v uradnem dokumentu Cerkve. Ta pravi, da je naša duhovnost po svoji naravi občestvena. Bog sredi med nami. To je občestvena duhovnost. Novo tisočletje ji na stežaj odpira vrata. Vsaj teoretično. A na nas je, da to postane praksa. Isti dokument vztraja: »Če smo se s premišljevanjem zares zazrli v Kristusovo obličje, pri svojem pastoralnem načrtovanju ne bomo mogli mimo, ne da bi se navdihovali pri 'novi zapovedi', (...) 'Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj' (Jan 13,34). Gre za drugo veliko področje, na katerem bo potrebno pokazati odločen in načrten napor: to je področje občestvenosti /koinonije/, ki uteleša in razodeva sámo bistvo skrivnosti Cerkve (...). In če bo manjkalo ljubezni, bo vse zaman. (...) Ljubezen je zares 'srce' Cerkve, kot je to dojela sv. Terezija iz Lisieuxa (...) Razumela je, da ima Cerkev srce, in da to srce razvnema Ljubezen. In da edino Ljubezen oživlja ude Cerkve (...), da so v Ljubezen zaobjeti vsi poklici, da je Ljubezen vse« (42).
Tretje tisočletje postavlja pred nas nov izziv: Če hočemo slediti Božjemu načrtu in odgovoriti na velika pričakovanja sveta, moramo iz Cerkve napraviti 'dom' in 'šolo občestvenosti' (43).
Občestvena duhovnost »pomeni zlasti pogled srca na skrivnost Trojice, ki prebiva v nas in katere sij lahko razberemo tudi iz obrazov bratov in sester, ki so ob nas.« Kako čudovito! Ne ostanem narcisistično zazrt vase – čeprav v meni prebiva Bog, Troedini Bog! Ampak takoj pogled na drugega, z istim žarom, z istim navdušenjem, z istim čaščenjem! ... Dokument nadaljuje, da to »pomeni sposobnost, da občutim brata po veri v globoki edinosti Skrivnostnega Telesa, torej kot nekoga, ki mi 'pripada'. (...) Torej zmožnost videti predvsem to, kar je na drugem pozitivno, da to lahko sprejmem in ovrednotim kot Božji dar: 'dar zame', kakor je bil tudi za brata, ki ga je neposredno prejel.

»Občestvena duhovnost končno pomeni znati 'napraviti prostor' bratu, s tem da nosimo 'drug drugega bremena (Gal 6,2) ter zavračamo sebične težnje, ki neprestano prežijo na nas in povzročajo tekmovalnost, karierizem, nezaupanje, nevoščljivost. Ne delajmo si utvar: če nismo na tej duhovni poti, nam bodo kaj malo služila zunanja sredstva namenjena ustvarjanju in ohranjevanju skupnosti. Postala bodo aparat brez duše, maske skupnosti, ne pa pot k izraznosti in rasti« (43). Tu zmanjka besed!

A pojdimo sedaj k Frančišku, k našemu Frančišku, ki je v programski tekst svojega pontifikata Veselje evangelija vnesel mistiko bratstva in jo poimenoval z "mistiko mi" (EG 87). Morda ni prvi, ki je uporabil ta lepi izraz, je pa prvi, ki mu je dal z mnogimi izrazi tolikšen pomen: mistika srečanja, mistika živeti skupaj, mistično bratstvo, mistika približevanja drugim, duhovnost "mi" itd. Torej jasen izziv za Cerkev, a v prvi vrsti zanj (sam to poudari). V razlagi je preprost in konkreten: spoznati, da je edina pot v tem, da se naučimo pravilno srečevati se z ljudmi, ko jih cenimo in sprejemamo za sopotnike brez notranjega odpora. Še bolje: gre za to, da se naučimo spoznati Jezusa v obličju drugih, v njihovem glasu, v njihovih potrebah ... Stopiti v tak odnos z drugim, nas ozdravlja, saj je tu mistično kontemplativno bratstvo, ki prepoznava sveto veličino bližnjega. Za Frančiška je kot na dlani: »Temelj bratstva je v očetovstvu Boga: 'Ker je en sam Oče, ki je Bog, ste vsi vi bratje in sestre' (prim. Mt 23,8-9). Naj spomnim na Benedikta, ko v encikliki 'Bog je ljubezen' (18) govori o ljubezni do Boga in do bližnjega kot o eni sami ljubezni, pravi: "Ljubezen je 'božja', ker prihaja od Boga in nas združuje z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v Mi, kar presega naše ločitve in nam omogoča, da postanemo eno, tako da bo končno 'Bog vse v vsem' (prim. 1 Kor 15,28). To Očetovstvo učinkovito rojeva bratstvo, saj ko sprejmemo to Božjo ljubezen, postane najsilovitejše sredstvo za preoblikovanje naših življenj in odnosov z drugimi«. Pomislimo, kaj pomeni tako ravnati drug z drugim! Spreminja nas v 'Mi'.

In ta Mi ni nihče drug kot On, Jezus med nami. Treba da živi v vsakem izmed nas, da bo prisoten med nami. A ko je prisoten med nami, za gotovo živi v vsakem izmed nas. Pred koncem novembra sem dobesedno poskočil, ko sem poslušal Frančiška na Japonskem. Prvi govor (23.11.2019) je namenil škofom. Spomnil je, kako je krščanstvo pri njih od vseh začetkov (obdobje preganjanj) bilo »prisotno v vsakdanjem življenju vernega ljudstva. Tiha navzočnost, živa navzočnost, ki spomni, da kjer sta dva ali jih je več zedinjenih v njegovem imenu, je On tu z močjo in nežnostjo svojega Duha (cfr Mt 18,20). NKD vaših skupnosti je zaznamovan s tem pričevanjem, ki je protistrup za vsako obupanost, in kaže pot, na katero se je treba usmeriti. Vi ste živa Cerkev, ki se je ohranila s tem, da je izpovedovala Gospodovo ime in gedala, kako vas On vodi sredi preganjanj.« Ob tem postane jasno, kakšen pomen ima bratstvo za mir in sožitje med narodi po vsem svetu, kar je izpostavil že omenjeni »dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno življenje« iz Abu Dabija (pred enim letom – 2019).

Malo pred tem je Frančišek obiskal mednarodno mestece Loppiano blizu Firenc v Italiji. (Posebej mi je pri srcu, ker sem tam živel 14 let v centru za občestvo duhovnikov in bogoslovcev). Ta kraj temelji na novi zapovedi. In Frančišek ni mogel, ne da bi izpostavil to njegovo značilnost, ki se kaže v duhovnosti »mi«. Predložil je, naj sebi ali tudi drugim, morda celo v šali, napravimo test. »Jaz sem ga napravil – je rekel – ko me je neki duhovnik vprašal: 'Povejte mi, oče, kaj je nasprotje od ¨jaz¨?' In jaz sem padel v zanko, takoj sem izustil: ¨Ti¨. 'Ne, nasprotje od vsakega individualizma, bodisi ¨jaz¨ ali ¨ti¨, je ¨mi¨. Torej nas duhovnost ¨mi¨, za katero se vi trudite, rešuje vsake sebičnosti in vsakega sebičnega interesa.«

Duhovnost ¨mi¨! Vselej me pritegne, očara, potegne ven iz mene in presadi v drugega, v druge in druge vame. Seveda, za to je potrebna telovadba, potreben je napor. A tako postajaš znanilec novih časov, in odpiraš pot v tretje tisočletje. Ker naš čas ni več čas, ko so duše iskale Boga samo v sebi. Bog od nas hoče, da pogledamo okrog sebe in, kot bi bili v prečudežnem vrtu – se zagledamo v vse cvetove, ki so tam. Chiara Lubich (danes teče njen postopek za priznanje svetosti) v enem svojih zapisov razmišlja, kako se ne more sprijazniti, da bi iskala Boga, stik z Bogom samo v sebi, ker je prepričana, da prav ta Bog, »ki je oblikoval mojo dušo - pravi, ki počiva v Trojici s svetniki in z angeli, je tudi v srcu bratov.« Zato je »nerazumno, da ga ljubim samo v sebi. Če bi delala tako, je moja ljubezen še vedno nekaj osebnega, sebičnega: ljubila bi Boga v sebi in ne Boga v Bogu, medtem ko je polnost ta: Bog v Bogu (On je Edinost in Trojica).

Zato so moja nebesa – v meni, in kakor so v meni, so v duši bratov. In kakor ga ljubim v sebi, ko se zberem v njem – ko sem sama –, ga ljubim v bratu, ko je ta ob meni. In če se dvoje nebes sreča, je tam ena sama Trojica (...) In ker je to Trojica v človeških telesih, je tam Jezus: človek-Bog (...) V tem je čudež Trojice in lepota Boga, ki ni sam, ker je Ljubezen. ... Tedaj bo duša, ki je ves dan rade volje izgubljala Boga v sebi in se selila v Boga v bratu (...) Tu izgineta tema in nesreča, ... ostaja samo polnost veselja, obljubljenega tistemu, ki bo živel edinost. (...) Mi moramo nenehno ustvarjati te žive celice Kristusovega skrivnostnega telesa – ki so bratje, zbrani v njegovem imenu –, da bi oživljali celotno Telo.«

Da bi vse to zaživelo, predvsem, da bi med nami zaživela edinost, za katero je Jezus prosil Očeta in zanjo plačal z najvišjo ceno (smrt, a ne samo telesna!) ni dovolj, da imamo iste cilje, niti to, da živimo skupaj... Edini ključ in s tem tudi mera za skupno življenje je pripravljenost »dati življenje za svoje brate«. In to občutiš, doživiš. Da, ker na ta način, pridemo do tiste trinitarične dinamike, ki je edina prava »novost« krščanske skupnosti (S. Cola).

O pomenu skupnosti je ob začetku posta duhovnikom svoje rimske škofije spregovoril papež Frančišek, s srcem na dlani, tako, kot zna. Rekel jim, da »globoko zavest občestva imam samo takrat, ko se osebno zavem tistega 'mi', ki sem, ki sem bil in ki bom.« Kako vam želim, da pridete do te zavesti!

A nocoj vas nočem pustiti brez prepričanja, da stojimo pred izzivom tisočletja (povejte, če je tako ali ne): pomagati Cerkvi, da v vsej svoji razsežnosti zaživi po vzoru Trojice, kjer vsakdo živi za drugega in ne zase, in »kdor je prvi, je kakor bi bil vsem strežnik«. S tem vsakdo dobi svoje pravo mesto v Cerkvi, tisto, ki mu ga daje ljubezen. A ta je kraljica.

Dovolite mi, da vam dam domačo nalogo (ki najprej velja zame!). Za vsakdanjo prakso si vzemimo:
1) Potrudim se, da v vsakem človeku, za vsako ceno razberem sij Trojice, ki prebiva v njem, in skušam vzpostaviti stik z Njo.
2) Vsakega brata in sestro po veri jemljem kot del istega Kristusovega telesa. Smo isti Kristus!
Če bo ta duhovnost, ki nam jo danes Bog podarja, tudi prek nas preplavila Cerkev in se prelila na družbo, vse do odgovornih v družbi, kaj vse lahko pričakujemo za svet, ki nam je zaupan?! Vsekakor ne zaton, propad, izničenje (kar napovedujejo preroki smrti) ... A začetek je odvisen od nas!