Marjan Lampret veselje črpa iz naših korenin

Radijski misijon | 03.04.2020, 09:06

V petem dnevu radijskega misijona je bil v osrednjem misijonskem nagovoru z nami župnik z Breznice pri Žirovnici Marjan Lampret, ki veselje črpa iz naših korenin. Pravi, da Slovenci premalo poznamo svojo zgodovino. Zato so spregovorile zgodbe velikih mož iz "njegove" fare: Prešeren, Janša, Vovk, Jalen...

Naročeno mi je bilo, naj bi spregovoril o veselju... V obdobju pandemije (koronavirus COVID-19), ko je ohromljeno življenje prebivalcev v vseh državah tega zelenega planeta, ko so pri mnogih ohromljeni možgani, centri za presojanje, ko so načeti živci, ko se mnogih poloteva utesnjenost, depresivnost, je zares potrebno: ne le govoriti o veselju, marveč razveseljevati, ter pritrdilno odgovarjati na naslov letošnjega radijskega misijona »Si upaš živeti?«

Prihajam iz župnije Breznica, iz župnije našega največjega pesnika Franceta Prešerna (roj. 1800), iz župnije enega največjih škofov ljubljanske škofije Antona Vovka (1900), iz župnije še enega škofa ljubljanskega Ivana Zlatoustega Pogačarja (1811), iz župnije velikega čebelarja, prvega profesorja čebelarstva na dunajskem dvoru Antona Janše (1734), iz župnije treh velikih umetnikov pisane in govorjene slovenske besede, duhovnikov: prešernoslovca Toma Zupana (1839), Frana Saleškega Finžgarja (1871) in Janeza Jalna (1891), iz župnije Matije Čopa (1797), prvega slovenskega esteta, literarnega kritika, začetnika slovenske literarne zgodovine, teorije in primerjalne književnosti...

O lepotah Gorenjske, predvsem o lepotah Bleda je Prešeren zapisal znani verz: "Dežela kranjska nima lepšga kraja kot je z okol'co ta podoba raja". Je naravna lepota dežele pod Stolom tista, ki je navdihnila toliko genijev na tako majhnem koščku slovenske zemlje? Morda tudi... Ponovimo znamenito pesem o Vrbi, o vasi, v kateri se je rodil Prešeren (zanimivost te pesmi je tudi ta, da se nobena beseda ne ponovi, izvzemši povedkova določila):

O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!
Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;
mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.

Župnijska cerkev Žalostne Matere Božje na Breznici bo prihodnje leto stara 200 let. Ob njeni stoletnici je imel domačin, prešernoslovec, literarni zgodovinar, pesnik, jezikoslovec, navdušen duhovnik Tomo Zupan (iz vasice Smokuč) znamenito pridigo (trajala je dobro uro). Čeprav se je to zgodilo pred 99 leti, je še dandanašnji nagovarjajoča, sveža, zanimiva... V pridigi omenja več kot 100 vélikih osebnosti rodinjske prafare. Dotakne se obdobja 130 let in našteje več kot 60 duhovnikov, nemalo znanstvenikov, intelektualcev iz brezniške, oziroma rodinjske fare. Rodinjska cerkev, ki je danes brezniška podružnica je bila od 1783 do 1821 župnijska cerkev. Na Breznici so postavili novo cerkev in jo posvetili 28. avgusta 1821. Ob stoletnici cerkve je torej Tomo Zupan ognjevito pridigal o pomembnih možeh brezniške fare. Ko omenja pesnika Prešerna – Ribčevega Franceta, ne more mimo dejstva, da je prijateljeval z Matijem Čopom, ki je tedaj slovel po svoji genialnosti, znanju tujih jezikov, kot jezikoslovec, literarni kritik, knjižničar. Prav on je nagovarjal in vzpodbujal Prešerna, da sta se lotila Petrarcovih sonetov in jih priredila za ukaželjne Krajnce... Akoravno se je imel Čop za liberalca, je znano, da se vere ni sramoval, nasprotno. Nekoč sta šla Čop in stari oče Toma Zupana mimo brezniškega pokopališča. Čop se je ustavil in rekel staremu Urbanu: »Vrban, 19 jezikov znam, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko, a ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere.« V omenjeni pridigi Tomo Zupan ob koncu tega citata vzneseno vzklika gospem v cerkvi: »Brezniške matere: ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve?«

Ko omenja velikega čebelarja in slikarja Antona Janšo, poudarja, da je bil naravnost 'vun iz kmetov na tako mesto poklican' (profesor čebelarstva na Dunaju) in da drugega Slovenca ne pozna, da bi mu bilo uspelo kaj takega... 'Zato vas prosim, ne podirajte nobene časteče stvari iz starih časov, ohranite in naj ostane posebno še ta bečnjak priča stare brezniške slave!' Hvalabogu, Janšev čebelnjak stoji še danes na Breznici, lepo obnovljen in na ogled postavljen. Ko smo že pri čebelarju Janši naj omenimo njegovo pogruntavščino: dotlej je veljalo prepričanje, da ko čebele rojijo, panj s čebelami zapusti mlada matica (kraljica). Janša je ugotovil, da temu ni tako, panj z dobro polovico čebel zapusti stara matica, ta mlada ostane v panju. Ako to prenesemo na človeško raven, se lahko vprašamo, kdo mora 'zapustiti' hišo, ko vanjo pride ta mlada....

Ko omenja Doslovče, seveda ne omenja velikega pisatelja Frana Saleškega Finžgarja iz Doslovč pri Breznici, ki je bil tedaj star 50 let. Tomo Zupan upošteva, kakor pravi, modrega Siraha: »Ne hvali pred smrtjo nobenega človeka!« Omenja pa Luka Knaflja, ki je umrl leta 1671 kot župnik blizu Dunaja. Osnoval je štipendijske ustanove za kranjsko mladino, ki je na Dunaju študirala, a brez štipendij ne bi mogla dokončati študij 'profesorstva, zdravništva in pravic'. Za oskrbnika tega štipendijskega sklada je pred smrtjo postavil Jurija Bohinca, rojaka iz Smokuča. 'Večjega dobrotnika naše svetne mladine do danes slovenska domovina ni poznala', zatrjuje Tomo Zupan.

V pridigi se ustavi v Vrbi. Predno nameni nekaj laskavih besed za Ribčevega Franceta Prešerna, omeni, da ima Ribčeva hiša štiri duhovnike in skupaj šest študentov v ljubljanskih latinskih šolah. Zanimiv je podatek, da je imela Vrba tedaj 19 hiš in v 130 letih 15 duhovniških poklicev... Ko spregovori o pesniku Francetu, ne more mimo Krsta pri Savici, in seveda mimo njegovih zadnjih dni življenja: »Marsikdo od kranjskih meščanov ga je obiskal in tolažil govoreč: 'Doktor, toliko morate trpeti'. Prešerin dvigne ob tem svojo slavno glavo, vpre pogled vanj in pravi: 'Trpim, a Krist je več trpel.' Ta zgodba je še danes znana slednjemu Kranjcu, ki mu je mar Prešerin. Dragi! Tako umira naš najimenitnejši pesnik. Veliko mu je izprosila njegova nenavadna mati?«

Pridigo končuje ponosno, zanosno in s pozivom: »Navedi mi, bela Ljubljana, navedi mi toliko svojih mož, in v taki vrsti jih navedi, kakor jih naštevam jaz... Mali Breznici, ki šteje nekaj nad 1500 duš, navedi jej, največje slovensko mesto, bela Ljubljana, takih in toliko svojih, kakor si jih čula sedaj iz mojih ust. In bela Ljubljana, molčiš!« Prav za konec pa se obrne še k materam: »Kar je jasnih glav med vašimi otroki, pošiljajte jih v šolo: Če so vaši predniki toliko zmogli – kako, da ne bi zmogli vaši otroci? Saj ni zaživel menda tu pod Stolom danes drugačen rod? Ohranite posebno ve, matere, potomcem rodinjsko-brezniško častno ime!«

Zupanove besede so preroško odmevale. Doživel je novomašniško posvečenje Ribčevega Antona Vovka, ne pa tudi škofovskega, čeprav je živel skoraj 100 let. Prav tako ni mogel poznati Vovkove vloge pri reševanju mnogih duhovnikov, ki jih je nemški okupator na začetku druge svetovne vojne izgnal s Štajerske. Po vojni Anton Vovk kot ljubljanski škof ni bil po godu komunističnim oblastnikom. Niso ga mogli zlomiti. Od Kristusove Cerkve v Rimu se ni hotel ločiti, kar ga je stalo mučnih zasliševanj več let - v nočnih urah, poniževanj in celo zažiga in poskusa umora z bencinom leta 1952, na železniški postaji Novo mesto – Bršljin. Znan je njegov trden in jeklen gorenjski značaj in pogum. Ko ga je zasliševal Matija Maček-Matija, komunistični likvidator in udbovec, češ, ali se me nič ne bojiš, je škof Vovk odgovoril: »Kdaj pa se je še volk bal mačka..?« Ali je ravno tako odgovoril svojemu zasliševalcu, ni dokazano, potrjene pa so besede papeža Janeza XXIII., ki jih je izrekel ob obisku škofa Vovka v Rimu. Ko se mu je opravičil, da po protokolu ne more poklekniti pred svetim očetom, mu je papež Janez XXIII. odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred vami.«

Vovk je rad tudi pesnikoval. Ohranjena je njegova pesem iz študijskih časov.

Pesem Rojstni hiši je bila objavljena v dijaškem glasilu 'Domače vaje':

Hiša rojstna, dvakrat sveta meni,
raj preljubi, vedno zaželjeni!
Tu tekla zibelka je možu Slave,
ki dvigal male je in nepoznane;
tu pela pesmi mati meni je ljubko,
bitje, ki ljubilo me je presladko.

Hiša rojstna dvakrat sveta meni!
Odšel od tebe je prvak – poet,
odšel prezgodaj jaz
v goljufivi daljni svet.
Njemu v slovo si dala pesmi snov,
mene naj spremlja duh njegov –
in tvoj blagoslov.

1/ Na prvem zasedanju koncila v Rimu je izjavil: »Jaz Cerkev tako ljubim: rad bi se dal zanjo še enkrat sežgati.«

2/ 1. decembra 1946, po škofovskem posvečenju: Moja posebna misel in molitev hiti danes k vsem duhovnikom in redovnikom naše škofije. Mnogi so v tujini, mnogi v zaporih, premnogi v stiskah. Naj vse Bog varuje in naj od našega naroda odvrne šibo pomanjkanja duhovnikov.

3/ Velika noč 1963: Tako veliki prazniki... božič... velika noč... pa jih moram preležati na postelji... Vendar bodi, kakor Bog hoče...

4/ Vovkovo škofijsko poročilo Vatikanu iz leta 1957: Prav je, da vam nekatere drobce sporočim. Prosim, da jih porabite zaradi jasnosti v stvareh, za katere sem odgovoren predvsem pred Bogom in Cerkvijo, pa tudi pred verniki... Kljub velikim žrtvam verniki vztrajajo v veri, cerkve so polne... Žarišči verskega življenja sta še vedno evharistija in Marija...Bojazen je predvsem za mladino, ki raste brez verskega pouka. Strah je utemeljen predvsem v mestih in pri kruhoborcih...

5/ Odgovor na očitek nekaterih hrvaških škofov češ, da hodi na Ozno 'kavo pit': Tudi po kolenih bi šel od škofije do Slavije (Sedež notranje uprave), če bi s tem iz ječe rešil le enega duhovnika.

6/ Na pastoralnih obiskih in birmah je poudarjal in opogumljal: Po vseh težkočah Cerkev vedno zmaga. Tudi komunističnim zasliševalcem je ponavljal: Cerkev bo ostala, mene in vas pa ne bo več...

7/ Osnutek nagovora za duhovne vaje duhovnikom leta 1942: ... Noben organizator ne spravi vsako nedeljo toliko ljudi skupaj, brez reklame. Zato je vendarle treba paziti in skrbeti, kaj pridigar v cerkvi pove. Poglobiti se v snov. Pridiga, ki ni premeditirana, ne bo dobra zlepa! Aplicirati na verske resnice na hic et nunc, na razmere in inteligenco poslušalcev... Treba je poslušati ljudi in jim odpirati oči ter odgovarjati na njihove dvome, ugovore in nazore, kot so panteizem, racionalizem, imperializem, militarizem, gospodarski liberalizem, kolektivizem...

8/ Birma na Šutni v Kamniku leta 1950: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?!« Škofove besede so se nanašale na tedanjo oblast, ki je mučila in preganjala Kristusovo Cerkev.

9/ Pastirski list na začetku novega leta 1963: ... Bog je neizmerno dober. Včasih dopušča tudi križe in nadloge, a vse končno obrne na prav. Kakor vam je znano, prav sedaj tudi mene tare križ bolezni... Iskreno se vam zahvaljujem za molitve... Pa zaupam v Gospoda in na mogočno priprošnjo preblažene Marije Pomočnice, sv. Jožefa in slovenskih priprošnjikov – škofov Slomška in Baraga...

10/ Misel v eni od Vovkovih pridig: Župnijska cerkev je naš skupni duhovni dom, ki nas sprejme takoj ob rojstvu z zakramentom svetega krsta, nas duhovno oskrbuje vse življenje in nas ob daritvi in molitvi tudi ne pozabi po naši smrti. Ohranimo temu domu svobodo! Kakor sonce so naše župnijske cerkve vir svetlobe, toplote in življenja. Za posameznike, za družine, za veren narod.

11/ Iz okrožnice na začetku Marijinega leta 1954: Začenjajte dan in ga končujte z besedami: 'O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!' ... Naj z glasom zvona odmeva, kjerkoli smo, tudi naša molitev, po kateri bo Bog, na Marijino priprošnjo, gotovo vlil v naša srca obilnih milosti... Ne bi bil pa sam dostojen in sodoben častilec Marijin in ne vreden, da Vam, dragi duhovniki in verniki, pozivam tale poziv iz Ljubljane, središča Slovenstva, če bi vas še nekaj ne poprosil... Za to, da se mi Slovenci imenujemo Marijin narod, imamo izpričano zgodovinsko podlago. Luč prave vere je našim prednikom zasvetila tudi iz Marijinih cerkva v Ogleju in pri Gospe Sveti... Mir in pravo soglasje med narodi naj spremlja njihovo (verniki onstran slovenske meje) in naše življenje!

12/ Iz priloge Okrožnice 11/1953: Na svoji zemlji, ki naj je nihče krivično ne jemlje, hočemo v svojem jeziku in skupni domovini moliti Boga in ohranjati svojo narodno zavest... Prav zato, ker skušamo biti globoko verni, moramo priznati in braniti svojo domovino in svoj narod, njegov obstoj in njegove pravice... Dolžnostim do domovine in naroda se katoličani nikdar nismo in ne bomo odpovedali in te dolžnosti moramo z zgledom in besedo katoliški duhovniki vedno poudarjati. Med drugim nam nalagajo zlasti dobrodelnost, socialnost, pa tudi patriotizem.

13/ Iz pridiga (novomašna) škofa Antona Vovka v Retečah, 8. 7. 1956 (novomašniku dr. Alojzu Rantu):
»... Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Mir, mir! To je Božja, nadvse zaželena cvetka. Le kje jo dobimo? Ali jo dobimo v vrstah mogočnih in veljavnih tega sveta? Ah, v teh vrstah je pogosto doma napuh, nevoščljivost, grabežljivost, sovraštvo in vse, kar je pravemu miru tuje. Ali najdemo pravi mir v vrstah revnih, ponižanih, razžaljenih tega sveta? Žal, tudi pri teh je pogosto doma nevoščljivost, zavist, sovraštvo in vse tisto, kar je pravemu miru tuje. Izolikanost današnjega sveta, predragi v Gospodu, je zares velika. Velik je današnji napredek, in vedno je večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo, pa tudi visoko v zraku. Toda v tem brnjenju in vrvenju sveta pa pogostokrat pogrešamo sladke pesmi sladkega glasu o pravem miru. In vendar, vsak človek in vse človeštvo si miru želi. Kličejo, kakor pravi že prerok Jeremija, na splošno vsi ljudje: »MIR! MIR!« Vendar, pravega miru ni.
... Med človeštvo, ki je tako žejno miru, pa stopa duhovnik, ki prinaša pozdrav PAX VOBIS, mir vam bodi! In duhovnik sprejema otroka, kateri se komaj na ta svet rodi, in ga od svetega krsta odslavlja: »Mir Gospodov naj bo vedno s teboj!«
... Pridružili se ti bomo, ko boš molil za sveto Cerkev, za svetega očeta, za duhovnike, kateri smo te dni tvoji sobratje postali. Pridružili se ti bomo prav iskreno v prošnji, naj Bog našega naroda ne kaznuje s tem, da bi mu manjkalo dušnih pastirjev.

14/ 8. oktobra 1945 v osebnem pismu pograja rojaka z Rodin Janeza Jalna: Rad bi te na nekaj opozoril prijateljsko, da te ne bo treba prijemati uradno. Vem, da ob nedeljah mašuješ na Rodinah. Pa o tem mi ni poročal novi brezniški upravitelj. Veš pa, da je to po kanonih in po našem zakoniku nemogoče in nedovoljeno... Saj poznaš postave! Če more iti res bolni Pogačar ob nedeljah na Breznico, pojdi pa tudi ti. Če na Breznico nočeš iti, kar te deloma razumem, pa se odpravi kam drugam. Morda: Begunje, Lesce, Brezje... Prosim te res: Razumi in ne delaj težav! Oprosti dobrohotni besedi in dobro se imej!

No, pa smo pri duhovniku, pisatelju, dramatiku, scenaristu, pridigarju in duhovitem Rodinjcu Janezu Jalnu. Rodil se je v mežnarjevi hiši na Rodinah leta 1891. Za njegovo rojstno hišo, ki je spremenjena v simpatičen muzej, vzorno skrbi njegov pranečak, gospod Janez Mulej. Obiskovalcem rad postreže z Jalnovimi literarnimi in narativnimi ocvirki. Nekaj jih omenimo!

Sem puntar bil rojen, bom puntar ostal. Po svoje sem hodil, po svoje govtval. So srne sestrice in gams mi je brat, lisjak mi pa hodi na rob praga srat...

V Ljubljani je na ves glas govoril, kaj mu je všeč in kaj ne, povojna komunistična oblast ga je občasno utišala, tudi tako, da ga je dala v zapor. Ko je bil obsojen na več tednov zapora češ, da si bo ohladil svoj pregreti jezik..., in je bil predčasno izpuščen, ga je zasliševalec ob izpustu vprašal: 'Ja, Jalen, po tem, kar se ti je dogajalo v arestu, a boš še kaj pisal?', mu je Jalen odgovoril: »Ja, jaz bom že še pisal, ti se pa v rit piš.« Če Jalen ne bi imel takrat za prijatelja rojaka Finžgarja, ki ga je oblast imela dokaj rada, bi Jalnu trda predla...

Rad je igral tarok... in sicer v gostilni. Včasih se je igralo karte celo noč, izjemoma je kdaj odpadla jutranja maša... Tožili so ga na Škofijo. Nekajkrat so ga prestavili iz ene župnije na drugo... Kazensko je bil imenovan za duhovnega pastirja v Ljubljano-Polje, v psihiatrično bolnico. Z bolniki ni našel skupnega jezika. Naveličal se je tamkajšnje službe in napisal je pismo škofu: »Lepo vas prosim, čim prej me premestite, sicer bom tudi jaz postal pacient.«

Občasno je prišel v spor z rojakom Finžgarjem. Finžgar je nekoč o Jalnu zapisal, da bi lahko zgodbo o ovčarju Marku naredil bolj napeto, da bi ga na primer napadel volk, ali pa da bi si vsaj zlomil roko, ali nogo. Jalen mu ni ostal dolžan: »... Al' Finžgar postaja do kraja otročji, do kraja zloben, ali pa se mu že meša. Sicer pa, če naj bi Marka vsaj volk popadel, zakaj pa ni Ireno kakšen Teodorin oficir vsaj malo za rit uščipnil, da bi ne bila bolj popolna, kakor pa so angeli.« Finžgar mu je odgovoril: »Vsak ptič poje, kakor mu je zrastel kljun.« Jalen je odgovoril nazaj: »Ja, je že res, vsak prašič pa kruli, kakor se je dreka nažrl.« Finžgar mu je za to zameril za dve leti... Po dveh letih se mu je namreč prišel Finžgar opravičiti za kritike Ovčarja Marka in mu tudi zaupal, po kom je dejansko povzel kritiko. To je bi pisatelj Ivan Pregelj. Jalen ni mogel molčati in je zato tudi njemu napisal: »Ti, Pregelj, pa še veš ne, kako se pišeš. Kako? Po tolminsko Pregelj, po gorenjsko Iglica, po dolenjsko Cvek, po notranjsko Klinc, po jugoslovansko pa K...c!«

Jalen je bil tudi znan alpinist, Aljaževec, soplezalec legendam slovenskega alpinizma: Jožu Čopu, Tolminšku, Potočniku. Z njimi je naredil prvi slovenski celovečerni igrani film Triglavske strmine, napisal je namreč scenarij. Nekoč sta z Jožom Čopom plezala severno steno, v navezi pa sta bila z legendo ženskega alpinizma Pavlo Jesih. Joža je bil na čelu naveze, na vrhu, ker je bil najbolj izkušen, Pavla je bila na sredini, Jalen pa je bil zadnji, kot tisti, ki skrbi za varnost. Na sredi vzpenjanja je Pavla v steni zavpila na Joža: »Joža, nategni, nategni!« Mislila je seveda na štrik. Jalen pa ne. Odvrnil ji je: »Prej bi si zmislila, ko smo bili še spodaj.«

Ohranjena je tudi najkrajša pridiga, ki se je Jalnu zgodila, ko je župnikoval v Grahovem pri Cerknici. Še dandanašnji starejši omenjajo to pridigo. Zgodilo se je nekega mrzlega nedeljskega jutra, ko je vidno utrujen prišel v cerkev in na prižnico. Obrnil se je k faranom in jih nagovoril: »Dragi farani, huda zima, hud' je mraz. Zebe mene, tudi vas. Amen.«