Slavi Košir
Jakob Čuk
Alen Salihović
Nataša Ličen (foto: Rok Mihevc)
Nataša Ličen | (foto: Rok Mihevc)

Upanje pride z odločitvijo, da želim živeti, naj pride karkoli v življenju!

01.04.2020, 19:59 Mirjam Judež

Misijonski pogovor smo sklenili z mislijo Alojzija Šuštarja: »Kristjan mora biti v svoji osnovni usmeritvi človek upanja, zaupanja, v zavesti, da ima vse svoj smisel, tudi če ga trenutno ne uvidi.« O upanju smo veliko govorili danes, v večernem misijonskem pogovoru z župnikom v Idriji Markom Rijavcem in Boštjanom Koprivcem, stalnim diakonom.

Marko Rijavec: »Upanje je nekaj naravnega, to nam je položeno v srce, kot dihanje, da se zmoremo nasmejati, iskati dobro v ljudeh in se tudi sami odločati za dobro!« Brez upanja ne zmoremo prenesti vsega, kar nam življenje postavi na pot. Oglasilo se je tudi nekaj poslušalcev, ki so delili z nami svoje težke življenjske zgodbe, a vse so vsebovale iskrice upanja.

avdio.ognjisce.si

Vse vsebine radijskega misijona so vam brezplačno na voljo
tudi v avdio arhivu Radia Ognjišče.

V težkem življenju bi lahko rekli, da je upanje kot plot na vodi ob potapljajoči ladji, na katerega se lahko nasloniš, da ne boš utonil. Na daljavo je bila z Markom in Boštjanom povezana voditeljica Nataša Ličen. Pogovor ste lahko spremljali tudi prek Facebooka, kjer je še vedno na voljo, prisluhnete pa mu lahko tudi v podcastu Misijon 2020.

Brez upanja je težko živeti predano poslanstvo duhovnika.

Marko: »Upanje razumem kot nekaj, na čemer gradim svoje poslanstvo. V ljudeh, s katerimi živim, skušam obuditi upanje, da nas za vrati prihodnosti čaka križani Bog, da je to tisto, zaradi česar si človek sploh želi živeti. Brez upanja v tem poklicu nimam kaj početi.«

Bog je kot Garmin.

Boštjan: »Obzorje in cilj bi morali imeti kristjani v svojem DNK, da ne živimo le za ta svet, da smo tu, da prinašamo upanje v drugačen, boljši svet, seveda pa tudi upanje na večnost ... Z ženo imava veliko otrok, vsak ima svoje razmišljanje in upam, da bodo izbrali tako pot, da se bomo nekoč nekje srečali. To me žene naprej. Bog je kot Garmin, ki skozi preračunava naše poti, en gre levo, drugi desno, na koncu pa upam, da se snidemo za nebeškimi vrati. To me drži pokonci, tudi v zvezi z vzgojo otrok.«

Janez iz Ivančne gorice je delil svojo izkušnjo, ko je 25 let živel kot brezdomec. Pravi, da upanje ni samo ljubezen. Brez poguma, vztrajnosti, volje ... upanje ne obstaja.

Marko: »Pretresljivo. Zdi se mi, da Janezova misel uteleša to, kar pomeni upanje. Da se odločim za življenje, kljub temu, da ni lepo. Da sem pripravljen življenje živeti táko, kot je. Gotovo imamo mi lepše življenje kot marsikdo na svetu. Danes je toliko ljudi, ki pomisli na brezdomce. Ne vem, če smo mesec nazaj razmišljali o tem, kje spijo, kako jim je, bilo nam je vseeno. To, kar se nam dogaja, tudi taki klici, zbujajo upanje vsem nam, da želimo biti boljši ljudje.«

Boštjan: »Upanje je aktivna drža. Šaljiva anekdota gre takole. Bogataš naredi zabavo, povabi veliko ljudi, tam je bil bazen in na drugi strani vrhunski športni avto, v bazenu plava krokodil. Reče, da kdor preplava bazen, mu izroči ključe avta. Nekdo pade v vodo in začne brcat in pride na drugo stran. Čestitajo mu, dobi avtomobilske ključe. Kako mu je uspelo, ga vprašajo. »Bom povedal pozneje, najprej me pa zanima, kdo me je porinil v vodo.« Vsi smo porinjeni v vodo. Lahko nas nekaj požre ali pa bomo migali in nekaj naredili. Tudi z ženo pride kdaj do hudega prepira. V brezizhodni situaciji se obračam na Sv. Duha. Bog ve, koliko prepirov je bilo rešenih zaradi zakramenta sv. zakona, da nam je bila dana neka milost, da smo si povedali prave besede. Zakramentalna navzočnost Jezusa med nama je navdana z upanjem.«

Upanja ne smemo idealizirati, čakati nanj, ampak je treba biti dejaven.

Marko: »Imamo preveč udobno življenje. Danes dobimo v trgovini vse takoj, npr. jagode sredi zime in zdi se nam, da tako, kot funkcionira trgovina, mora funkcionirati tudi življenje. Predvsem mladi se ne znajo soočiti s težavami, pride do obupa, ker se nismo vajeni boriti za karkoli. Upanje pride s to odločitvijo, da jaz želim živeti, naj pride karkoli v življenju. Če jaz vem, da je Bog, bom razumel, da se moram nekako izvleči, boriti in bom tudi zaradi težav postal boljši človek. Zame je upanje ena bistvenih vrednot, ki jo mora človek imeti, ker je to tisto, zaradi česar sploh živimo. Verjetno je res upanje najmočnejše v ljudeh, ki zelo veliko trpijo. Ti pridejo prej do tega, da je nekaj v življenju najbolj vrednega, da niso sam v tem, da jih tudi skozi težke stvari Nekdo spremlja. Če ne bi verjeli v to, ne bi preživeli.«

Gospod bo našel pot do nas tudi skozi zaprta vrata.

Boštjan: »Tudi jaz sem otrok tega sveta, nepotrpežljiv po naravi in priznam, da mi je težko zdaj, ko smo zaprti, ker sem navajen zelo aktivno živeti. Me je pa nagovorila misel kaplana Primoža z Vrhnike, ki nam jo je poslal. Evangelij po Janezu v odlomku, ki se dotika dogodkov po Jezusovem vstajenju, govori, kako so bili učenci zaprti iz strahu pred Judi. Vrata so bila zaklenjena, pa je vseeno prišel mednje Jezus. Pride kdaj trenutek, ko človek težko karkoli naredi. Tudi ko so bili apostoli zaprti, tudi če se jaz zaklenem, bo Jezus našel pot do mene. Verjamem, da bo Gospod našel pot do nas tudi v teh trenutkih. Hvala Bogu za ta čas, ko se lahko slišimo, v tišini, sami s sabo. Misli so zelo pomembne, še vedno upam, da se čim več ljudi Jezus dotakne v globini, potem bodo tudi misli prav naravnane. Gospod je našel pot do učencev in ti so se ga razveselili. Tudi nam bo prinesel veselje. Občudujem zdravstvene delavce, bolnike na posteljah, tiste, ki samo s svojo molitvijo lahko marsikaj lepega naredijo. To potem drži pokonci tudi nas.«

Upanje žene človeka naprej.

Marko: »Marsikaj nam je postavljeno na pot, da bi se spet vžgalo upanje. Ko nam gre dobro, ne rabimo upanja. Zelo hvaležen sem tudi za težke stvari, čeprav se čudno sliši. To je edina stvar, ki me spravi v gibanje, sicer mi je »uredu, kot je«, ne bi spreminjal. Upanje je tisto, kar žene človeka naprej.«

Čudežne besede: hvala, oprosti, rad te imam.

Boštjan: »Starši nismo popolni, smo ljudje, trudimo se po najboljših močeh. Jaz upam, da otroci vidijo ta naš trud tudi v napakah, ki jih delamo. Da vidijo zadaj neko ljubezen, da napak ne delamo iz hudobije, ampak zato, ker smo ljudje. Upajmo si izustiti preproste besede: hvala, oprosti, rad te imam. Te majhne besede prižgejo upanje v otrocih.«

Upanje je dar.

Marko: »Upanje je dar Boga, da ne bi pozabili Nanj. Rodi se takrat, ko odpovejo naše sposobnosti, kadar smo nemočni. Jaz sem se upanja učil pri pokojnem očetu, ki je ležal dolgo na postelji in ni mogel ničesar. Meni je dal upanje, da se splača živeti, tudi če ne vidimo v svojem življenju nobenega rezultata. Upanje je dar, da razumemo, da je naše življenje vredno, dragoceno, ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Tudi, če nismo uspešni. Upanje je znak, da ne morem sam, da potrebujem Boga, ki mi daje vrednost.«

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Radijski misijon

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Z masko v cerkev (photo: Don Bosco Rakovnik) Z masko v cerkev (photo: Don Bosco Rakovnik)

Kdaj je v cerkvi še vedno potrebna maska?

Medtem ko se povsod v Sloveniji v javnem življenju sproščajo ukrepi, so tudi škofje izdali nova navodila za bogoslužja v cerkvah. Veljajo od danes. Na nekaj vprašanj nam je odgovoril tajnik SŠK, ...

prof. dr. Bojana Beović (photo: Osebni arhiv) prof. dr. Bojana Beović (photo: Osebni arhiv)

Naša gostja: prof. dr. Bojana Beović

Pred mikrofon naše osrednje sobotne popoldanske oddaje smo tokrat povabili gostjo, ki je postala v času epidemije tudi medijsko širše prepoznavna. Infektologinja prof. dr. Bojana Beović je ...

O avtorju