Boštjan Koprivec: Stopil sem na klop, da bi videl, kako bo Jezus prikorakal iz zakristije ...

Duhovnost | 01.04.2020, 12:23 Rok Mihevc

Drugi pogled na misijonsko temo dneva o upanje je pripravil mož, oče in stalni diakon Boštjan Koprivec.

Nimam prav veliko spominov iz otroštva na sveto mašo. Razen dveh. Prvi je ta, da je bila maša ravno v času Živžava, čemur sem se težko odpovedal in zato do svete maše nisem imel ravno pozitivnih čustev. Ker mi je jemala tisto, kar sem imel v nedeljo najraje. Risanke. In zato sem bil razočaran, ko je bilo treba iti k maši. Drug spomin pa je samo še potrdil ta občutek. Kot vedno sva z mami sedela tam v tretji klopi. Kot vedno sem se »zviral« po klopi. In gledal, kaj vse je bilo narisano in napisano na klopi. Tako kot vedno. V nekem trenutku, še sam ne vem zakaj, sem prisluhnil mašniku. Zdelo se mi je, da je s takim slovesnim glasom napovedal, kar sicer slišimo pri vsaki sveti maši: polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Takrat me je kar izstrelilo pokonci. Stopil sem na klop, da bi videl, kako bo Jezus prikorakal iz zakristije. In gledam. In nič. In čakam. In nič. Nikogar. Tako sem se veselil, upal in pričakoval, da bo prišel sam Jezus, saj je njegov prihod napovedal duhovnik. Potem pa nič. Nikogar. In sem bil razočaran. Spet. Že tako ali tako nisem šel z nekim veseljem k sveti maši, potem pa še Jezus, ki ga je duhovnik slovesno napovedal, ni prišel skozi vrata zakristije. In moje upanje, da bom resnično videl Jezusa, je splahnelo.

Veste, kaj me je kot otroka, ko sem bil na morju in opazoval ogromne ladje, najbolj fasciniralo? To, da četudi je bila ladja velika kot cerkev, je bilo njeno sidro zelo majhno.

Morda tudi zato o upanju težko modrujem. Zame je to težka tema. Povezana je s pričakovanjem. Dobesedno povezana. Kajti izraz upanje v hebrejščini in grščini pomeni ravno to - pričakovanje. Jaz pa, kot otrok sodobnega, modernega časa, težko čakam, težko potrpim, težko trpim. Sosed Tone, sedaj že pokojni možakar, je večkrat rekel. Potrpljenje je Božja mast. Ter dodal. In revež tisti, ki se z njo maže. Izrek kot nalašč za ta naš čas. Tako težko čakamo, da bo konec karantene. Tako težko čakamo doma. Tako težko pričakujemo odrešilne besede, da so vsi ukrepi proti širjenju koronavirusa odpravljeni. In ker se to ne zgodi takoj, smo razočarani, nestrpni, neučakani. In naše upanje ugaša. Zato se vedno bolj sprašujem, kje je naše upanje, če tako hitro splahni.

Veste, kaj me je kot otroka, ko sem bil na morju in opazoval ogromne ladje, najbolj fasciniralo? To, da četudi je bila ladja velika kot cerkev, je bilo njeno sidro zelo majhno. Vedno sem se spraševal, kako lahko to majhno sidro, drži še tako veliko ladjo, da ostane na mestu. Predvidevam, da so se tistemu prvemu, ki je izumil sidro, posmehovali, kako bo tak zobotrebec zadržal ladjo.

Tako se najbrž marsikdo v teh časih posmehuje tudi nam kristjanom. Ko papež moli in blagoslavlja cel svet s koščkom kruha ali ko smo npr. kot družina šli od križa do križa, poklekovali in molili križev pot. Poklekovali pred zobotrebcem. Kosom lesa. Da upanje polagamo v kos lesa, v križ, v kos kruha in nekega Jezusa. Kot mornarjem sidro na razburkanem morju, je v teh časih nam kristjanom Jezus Kristus. V katakombah je eden od pogostejših simbolov ravno sidro. Kristjani prvega stoletja so večkrat risali ta simbol. Preden so jih vrgli v areno levom, so risali sidro. Ker upanje prvih kristjanov, je bil ravno Jezus. Kot je pisano v pismu Hebrejcem: To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše.

Občudujem jih. Živeli so pod nenehnim pritiskom in samo čakali, kdaj jih bo doletela kazen, kdaj jih bo doletela smrt. Občudujem njihov pogum, njihovo vero, njihovo upanje. Občudujem kristjane v času kuge. Ko niso bežali, ampak tudi za ceno lastnega življenja pomagali bolnim. Občudujem tudi današnje zdravstvene delavce. Ki izpostavljajo svoje zdravje, da bi drugim lajšali bolečino in trpljenje. Vsi z močnim upanjem, na boljši, drugačen, nov svet.

Molite za nas, za ta nepotrpežljivi svet, da bomo resnično tudi mi polni blaženega upanja, pričakali prihod našega odrešenika Jezusa Kristusa. Kadarkoli in od kjerkoli že pride. Morda tudi iz zakristije.

Danes je cel svet kot razburkano morje. Tudi morje razburkajo nevidni tokovi. Kot je neviden virus in je razburkal cel svet. V času preizkušenj, v času trpljenja se vidi, kam smo usidrani. Kje je naše sidro? Naše sidro je zasidrano v tem, kar najbolj pogrešamo. Je v materialnih dobrinah? Denarju? Avtu? Službi? Izletih? Potovanjih? Nenazadnje zdravju? Ali na drugi strani bolj pogrešamo sveto mašo? Božjo besedo? Občestvo?

Veste, katera knjiga svetega pisma največkrat omenja upanje? Niso psalmi. Niso preroki. Niso pisma apostola Pavla. Ampak Jobova knjiga. Po eni strani logično. Kajti upanje se rojeva v trpljenju. Job je imel vse. Veliko premoženje in deset otrok. Sveto pismo piše celo, da je bil največji med sinovi vzhoda. A Gospod dopusti, da mu hudič vzame vse. V enem dnevu izgubi vse imetje in vse otroke. Job na to odgovori: Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo! Meni nedoumljivo. Že če bi mi en otrok umrl, bi se mi podrl svet. Bi jokal, tarnal, žaloval in se jezil na Boga.

Zanimivo je, gledano iz perspektive današnjih dni, da je po vsem tem Jobu odvzeto še zdravje. Kot tista zadnja dobrina. A Job ostane zvest. Ne prekolne Boga, ampak reče: Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli. K Jobu pridejo trije prijatelji. In ga tolažijo. En teden so ga tolažili tako, kot je v trenutkih trpljenja sočloveka najbolje: niso nič govorili, niso se delali pametne, češ zakaj se mu je to zgodilo. Samo bili so ob njem.  Ko pa so začeli razglabljati o vzroku njegovega trpljenja, so se dejansko odmaknili od njega, so prekinili odnos. Njihovo razglabljanje ni Jobu pomagalo popolnoma nič. Namesto usmiljenja, je bil deležen poučevanja. A Jobovo srce, je bilo usidrano v Gospoda. Vse svoje upanje je položil vanj. Gospod ve, kaj dela in naj bo hvaljeno njegovo ime. Job je potrpel. In veste, kaj me najbolj presune? Ne toliko to, da Gospod na koncu blagoslovi Joba še bolj in mu povrne zdravje, podvoji premoženje ter dobi deset otrok. Presune me, da se Gospod, zavoljo Jobovega potrpljenja, usmili tudi njegovih prijateljev. Reče jim, da bo Job molil za njih in le zaradi njega jim ne bo poplačal po njihovi norosti. Kako pomenljivo tudi v tem času. Marsikdo, ki trpi, lahko s svojo molitvijo, darovanjem bolezni, stiske, trpljenja, poskrbi za to, da se bo Gospod usmilil nas vseh. Zato hvala vsem, ki ste bolni, priklenjeni na posteljo, na invalidskih vozičkih, ki ste osamljeni in imate svoje upanje, svoje sidro v Gospodu. Saj veste, tudi majhno sidro, drži veliko ladjo. Molite za nas, za ta nepotrpežljivi svet, da bomo resnično tudi mi polni blaženega upanja, pričakali prihod našega odrešenika Jezusa Kristusa. Kadarkoli in od kjerkoli že pride. Morda tudi iz zakristije.

Gospod, daj nam potrpežljivo srce. Srce svetega Joba. Da bomo potrpežljivo prenašali preizkušnje. Da ti bomo popolnoma zaupali. Da se ti bomo v vsem zahvaljevali.
Gospod, daj nam srce polno upanja. Srce prvih kristjanov. Ki se niso ničesar bali. Ki jim minljive stvari niso bile sidro življenja. Ki jim je bil Jezus Kristus tisto pravo sidro, zasidrano v nebeški domovini. Ki jim je bila veriga, ki je držala sidro Sveti Duh. Da Gospod, pošlji nam Svetega Duha. Duha poguma, duha ljubezni, duha vere, duha upanja.