Br. Marko Senica: Komaj čakam, da bom lahko zapel: »Ale-e-e-e-e-e, e-e-e-e-e-e ...«

Cerkev na Slovenskem | 07.04.2020, 07:41 Uredništvo Radia Ognjišče

Po tednu dni premora so zopet z nami duhovniki v rubriki »Ostanimo povezano občestvo – pozdravi naših duhovnikov«. Tokrat je razmišljal kapucin br. Marko Senica iz Krškega.

Lepo vas prosim, pomagajte mi. Te dni me kličejo nekateri prijatelji in mnogi me sprašujejo, če mi je kaj dolgčas. Ali mi lahko kdo, prosim, dokaj zadovoljivo razloži, kaj pravzaprav ta beseda pomeni? Dolgčas... Vtipkal sem to besedo na Spletni strani Fran v Slovar slovenskega knjižnega jezika in tam sem prebral: duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave.

Pa pojdimo po vrsti: Neugodje? Morda res, vendar ne zaradi pomanjkanja primernega dela. Neugodje, morda primernejša beseda – bolečina – in to tudi zaradi mnogih stisk ljudi doma in po svetu, pa ne samo zaradi koronavirusa... Ne morem vsem pomagati, lahko pa se potrudim, da zaradi mene ne samo, da ne bo več gorja na svetu, ampak predvsem vsaj nekaj dobrega. Želim si, da bi ta svet zapustil vsaj malo boljši, kot sem ga prejel. A ne, Robert Stephenson Smyth Baden-Powell? Bodi pripravljen – vedno pripravljen. Že 30 let skavti ponovno v Sloveniji.

Druga beseda iz slovarja: nezadovoljstvo – ne, z moje strani ne! No včasih... Skoraj vsak dan se zbudim z molitvijo hvaležnosti za preteklo noč. In zvečer se po zmoljenem kesanju s hvaležnostjo spomnim lepih trenutkov dneva, ki sem jih doživel. No, priznam, nisem še tako svet, da bi se vedno in takoj zmogel zahvaljevati tudi za bridke izkušnje ... Morda malo kasneje ...

Še tretja beseda iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki razlaga besedo dolgčas: osamljenost. Pa saj živim v samostanu. In kaj pomeni samostan? Ja sam-ostan. Ostati sam. Pa ne: držati in brigati se zgolj zase. Ampak: imeti pogum spustiti se v globine svojega srca in tam goreče spregovoriti z Gospodom. Še bolje: prisluhniti mu; dovoliti mu, da iz moje štale naredi prijeten dom. IN OSTANEM DOMA ... Težko mi je samo za tiste, ki so res sami doma, ki nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, ker sami ne morejo... Kako jim lahko pomagam?

Spet sem pri slovarju: Duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela

Dan je še vedno prekratek, da bi naredil vse, kar me veseli. Kdaj lahko iskreno rečem: danes sem pa res dovolj molil?

Postavljam si še eno vprašanje: kdaj sem nazadnje kaj naredil prvič? Prvič v življenju v teh dneh prenašam sveto mašo iz krške samostanske kapele kar prek Facebooka in to s kamero z mobilnega telefona. Kdo bi kaj takega rekel pred enim mesecem? Dobro se mi zdi, ko tudi nekatere stare mame s pomočjo vnukov odpirajo svoje strani, da bi lahko vsaj tako sodelovale pri sveti maši. Tudi kak nono se najde... Obstajajo ljudje, ki iz vsake težave delajo nove priložnosti. In so ljudje, ki v vsaki novi priložnosti vidijo samo težave ...

Pomankanje primernega dela?

Zapiram slovar in grem še k pomembnejšim stvarem, pravzaprav dogodkom. Danes je ponedeljek velikega tedna. Odprl sem Sveto pismo in v njem prebral evangeljski odlomek današnjega dne.

Ganljivo. Betanija. Marta zopet streže. Tudi obujeni Lazar je poleg, Marija, nobenemu ni dolgčas, ker so ob Jezusu, z Jezusom. Olje iz narde, maziljenje nog, brisanje z lasmi. In Juda in ekonomi sveta, ki se trudijo za večno življenje na zemlji ... »Uboge imate vedno med sabo, mene pa nimate vedno!« pravi Jezus ... O, pa te imamo. In hudo mi je in komaj čakam trenutka, da bom živega, evharističnega Jezusa lahko delil in zaužival skupaj z vami, bratje in sestre!

Do takrat pa je vmes še veliki petek ... Na kakšen križ bo še moral naš narod in ves svet? Ne vem. Vem pa, da je v nedeljo velika noč in da je Jezus sam zdravilo proti virusu greha, smrti, trpljenja, žalosti, bolečine. Komaj čakam, da bom lahko tako ali drugače skupaj z vami zapel: »Ale-e-e-e-e-e, e-e-e-e-e-e ...« Mir in dobro!