Klemen Jager: Maje se naš stolček mogočnosti

Duhovnost | 28.03.2020, 07:08 Rok Mihevc

Duhovnik Klemen Jager je župnik župnije Jedrt nad Laškim, sv. Miklavž nad Laškim in sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah, spomnimo pa se ga tudi kot nastopajočega in zmagovalca na Ritmu srca. Tokrat se nam je oglasil v naši novi rubriki v teh časih "Ostanimo povezano občestvo - pozdravi naših duhovnikov."

Nahajam se v puščavi. Pogledam levo in desno, nič ... samo puščavski pesek in pripekajoče sonce. Hodim in tavam upajoč, da bom prišel do oaze. Tam preko bi morala biti. Nepričakovano srečam človeka. Jaz imam še skoraj polno čutaro vode, on pa kot vidim ima prazno. Jaz potrebujem vso vodo, če hočem preživeti. Ni je dovolj za oba!? Tudi on potrebuje vso vodo. Jaz jo imam, on je nima!! Kaj se bo zgodilo?! Lahko si predstavljamo različne scenarije, vendar v realnem svetu bi se verjetno zgodil kar krut scenarij!!!

Pred dvema tednoma so začele veljati izredne razmere v naši državi. Govorilo se je, da bo zmanjkalo hrane. Šel sem iskat limone, ko začuden ugotovim, da pravzaprav sadja in zelenjave skorajda ni več... Ljudje so imeli polne košare in vozičke. Tudi sam sem malo podlegel "izrednemu stanju" in za vsak slučaj še nekaj vzel. Nikoli ne veš.

Od takrat mašujem vsak dan sam, brez božjega ljudstva in predvajam v živo preko FB. Neka nova realnost, nek nov način življenja, neko novo virtualno, a realno občestvo. Veliko stvari se je ustavilo. Kar se nam je prej zdelo samoumevno, to sedaj ni več.

Pristali smo v puščavi zaradi virusa. Doživljam nekaj podobnega kot na pogrebih, kjer se poslavljamo od preprostih in pomembnih ljudi. Virus je ustavil vse. Preproste in pomembne. Ne izbira samo revnih, ampak tudi bogate in vplivne. In kaj je skupno vsem? Vsak vsaj malo trepeta za življenje. Tudi tisti, ki ga še nimamo, malo na skrivnem pomislimo: "Kako bi pa jaz to prenesel, če bi ga dobil?" In pa: "Ne bi ga rad dobil!"

Gotovo nam bo to stanje prineslo tudi kaj dobrega? To spoznavamo iz dneva v dan bolj. Morda bomo začutili, da smo krhki in ranljivi bolj kot si mislimo, morda bomo pomislili na Boga, morda bomo začeli moliti na kolenih, da nas Bog obvaruje hudih posledic epidemije in se nas usmili. Včeraj me je nagovorilo, kako je Mojzes molil za Izraelce naj se jih Bog usmili. Med njimi so bili gotovo tudi lumpi, ki si po človeško gledano ne bi zaslužili Božjega usmiljenja. Vendar on moli za vse. Koliko se nas bo našlo, ki bomo kot Mojzes prosili Boga na kolenih naj se usmili našega naroda... pa tudi vseh ostalih?

Morda bo to priložnost, da se poživi vera, sedaj, ko se maje naš stolček mogočnosti in nam situacija tako jasno kaže kaj smo ljudje, kako smo majhni.

Morda bo za mnoge letošnji postni čas res milostni čas, ko bo izginila samoumevnost in bo na površje priplavala hvaležnost in zastonjski dar. Ni samoumevno da živiš, ni samoumevno, da si zdrav... pravzaprav ni nič samoumevno, ampak je tudi ta trenutek dar. Bodi hvaležen, da živiš in bodi dar.

Drage sestre, dragi bratje. Bodimo kot Mojzes in podprimo naš narod z molitvijo in prošnjo na kolenih za Božje usmiljenje. Če je Bog uslišal Mojzesa, bo tudi nas. Močno verujmo, da je z nami in da vodi naše življenje.

Lepo vas pozdravljam, še posebej vse iz Rimskih Toplic, Sedraža, Šmiklavža in Laškega. Ostanimo povezani v molitvi in daritvi. Bog vas blagoslovi.