Župnik Mitja Markovič | (foto: FB)
Mitja Markovič: Si predstavljate, s kakšno iskrenostjo se bomo objeli, ko se bo virus vdal?
Duhovnost | 29.03.2020, 11:25 Rok Mihevc
V rubriki »Ostanimo povezano občestvo – pozdravi naših duhovnikov«, se je oglasil župnik župnije Krško – Videm ob Savi, Mitja Markovič. Kot pravi, ni vajen praznega »farovža« in verjame, da bomo zdaj pričeli bolj ceniti stvari, ki so nam sicer samoumevne.
pa spoštovani sodelavci Radia Ognjišče, ki se v teh dneh trudite z mirnostjo in kvalitetno vsebino ohranjati mir tudi v srcih nas, poslušalcev ...
Že od prvega dne, odkar so se naše cerkve zaprle za skupno bogoslužje, sem bil vzpodbujen, da naše skupno življenje in bogoslužje prenesemo na splet. In ga živimo lepo dalje. Glasovi naših mladih in zakoncev so mi bili zelo jasno znamenje, kaj v tem trenutku Gospod pričakuje od mene.
Nemudoma sem se lotil dela, priprav. Tehnični detajli, ambient, zvok ... Predvsem pa veliko časa v poslušanju, kaj je tisto, kar nam želi Gospod te dni povedati. Poslušati Njega, da bi moje besede ne bile prazne ali bile govorjene v prazno.
Prinesti delček duhovnega v domove svojih dragih bratov in sester je moja prva naloga, ki jo čutim te dni in se ji docela posvečam. Hkrati pa prinesti tudi nekaj vedrine, kak nasmeh in dobro voljo. Zato se tu in tam še malo pohecam sam iz sebe in z video sporočilom pozdravim sožupljane.
To, s čimer ste sodelavci Ognjišča naslovili pričujočo rubriko – Ostanimo povezano občestvo - se mi zdi ena od ključnih razsežnosti prizadevanja v teh dneh preizkušnje ... Molitev nam v teh dneh morda še celo lažje steče. Če kdaj, v stiski človek najbolj zlahka in naravno moli. A ohranjati občestvenost ... ko smo zaprti vsak v svoje stanovanje ali hišo ... to je malce večji izziv ...
Občestvenost se mi zdi nasploh – ne le v tem posebnem času – ena od ključnih razsežnosti naše vere, ki jo moramo negovati. Moja vizija župnije zato ni to, da ima župnik prvo in zadnjo besedo, drugi pa mislijo tako kot on misli in delajo, kar on reče. In tudi moja vizija bogoslužja ni, da duhovnik prebere vse od uvodnega križa do sklepnega blagoslova. In je ob tem po možnosti tudi sam svoj ministrant, voditelj petja, krasilec in voditelj ljudskih pobožnosti.
Pa ne gre le za to, da verniki posamezne dele preberejo. Gre tudi za vsebino. To, kar povem o materinstvu jaz, ne morem povedati tako lepo in ne more obogatiti tako zelo, kot so besede mamice, ki je skupaj s svojim možem pred pol leta v družino sprejela tretjega otroka.
Tako tudi pri naših spletnih mašah – nedeljskih, pa tudi vsaj pri kaki med tednom - berila berejo bralci, uvode v nekatere dele bogoslužja pripravljajo sodelavci, prošnje in zahvale otroci ... in potem pri maši slišimo glasove svojih bratov in sester ... Že to je lepo ... slišati znan glas pri sveti maši ... A to so tudi čudovite misli, v tem času preizkušenj še posebej globoke ... Po eni takih maš je ena mlada mamica rekla: Še nikoli nisem tako globoko čutila, da smo res bratje in sestre.
Pa ne le pri sveti maši ... Tudi sicer ostajamo povezani ...
Tu in tam si kje na daleč pomahamo ... sicer so pa zelo žive telefonske linije ... pa različne spletne konference, kjer sodelavci tudi v teh dneh sestankujemo in načrtujemo ... na bolj sproščenih »chatih« se hecamo in drug drugega igrivo zbadamo – kot to delamo tudi v času, ko ni korona virusa ...
To se mi zdi sploh pomembno. Da v tem času izpostavljamo razloge za upanje. Da krepimo dobro voljo. In si pri tem med seboj pomagamo. V bistvu jih je zelo veliko razlogov za upanje in dobro voljo.
A ste pomislili, kako prijazno od Boga, da ni dovolil temule virusu, da bi šel na svoj pohod po zemeljski obli pred desetletjem ali dvema. Ko smo bili povezani z veliko manj kvalitetnimi internetnimi povezavami – ali smo morali preživeti celo brez njih - in ko nismo imeli zmogljivih pametnih telefonov in odličnih aplikacij, s katerimi lahko danes ohranjamo in krepimo vezi ..., se slišimo, vidimo, sestankujemo, kramljamo ... se celo učimo na daljavo, nekateri celo delajo/delamo na daljavo ... se digitalno sprehajamo po galerijah, si izposojamo e-knjige ... In ob tem ves čas ostajamo vsak doma, kakor je edino prav.
Čudovito je tudi, da v tem času pričenjamo zelo ceniti toliko reči, ki so nam sicer samoumevne. Bom povedal svoj konkretni primer: Naša hiša, naše župnišče je običajno zelo živahno in polno. Več kot 30 naših sodelavcev, voditeljev skupin, dejavnosti, katehistinje, voditelji animatorjev ... imajo ključe od župnišča, ker je to naša skupna hiša ...
Šele sedaj, ko hiša sameva, ko pridem v pisarno in tam nikogar ne zagledam – kar se v normalnih razmerah zgodi res poredko - ... Ko so čez dan in ob večerih učilnice prazne, ni otroškega vrveža, ni glasov pevcev, ki vadijo za praznik, v kapeli ni molitvene skupine pred Najsvetejšim, nobene zakonske skupine ... zdaj veliko bolj jasno vidim, kako blagodejna je siceršnja živahnost ...
In ko sam poprimem za metlo in krpo, ker je kuhinja že zares umazana ... zares cenim vse dneve in tedne, ko mi tega ni treba narediti, ker to tiho in neopazno naredi kdo od pridnih sodelavcev ...
In ko sam iščem kose lepega blaga, podstavke in kipe, da bi obogatil sceno v kapeli za večerno bogoslužje, vidim, koliko dela je v tem, da je naša cerkev vsako nedeljo in za vsak praznik skrbno okrašena, čista in res okusno opremljena. Žal je velikokrat tako, da šele, ko nekaj izgubimo, znamo to ceniti.
Bogu hvala – tega, kar smo ta čas izgubili, nismo izgubili za vselej. Gospod nam je te dobrine in drage osebe odtegnil zato, da jih bomo potem, ko bo tega konec, še veliko bolj cenili. Si predstavljate, s kakšnim veseljem in iskrenostjo se bomo objeli, ko se bo virus vdal?
Dotlej pa vztrajajmo v tem postu, ki bo letos gotovo podaljšan tudi čez veliko noč. Pustimo se Gospodu gnesti, oblikovati, nagovarjati, spreobračati ... In zaupajmo, da ima za vse nas načrt rešitve ... dal nam bo prihodnost in upanje ... kot je obljubil po preroku Jeremiju.
Vsi mi pa tudi v tem času ostanimo bratje in sestre – ostanimo Očetova družina. In s trdnim upanjem pričakujmo uresničitev Njegovih obljub!
Vse vas prav prisrčno pozdravljam iz štajerskega dela Krškega, iz edine slovenske jedrske župnije, kjer energije ne zmanjka ...
In ker imam ravno priložnost ... Dragi Videmčani, dragi Zdolani kot vam v teh dneh rad pogosto rečem: »Lepo je biti del naše družine.«
