Zvone Štrubelj | (foto: Osebni arhiv)
Zvone Štrubelj: Letošnja tiha nedelja bo še posebej tiha, v več pomenih!
Duhovnost Rok Mihevc
V rubriki Ostajamo povezano občestvo – pozdravih naših duhovnikov, smo bili tokrat mednarodno povezani. Oglasil se nam je duhovnik Zvone Štrubelj iz Bruslja.
"Zdi se mi, da bo letošnja, peta postna ali tiha nedelja, še posebej tiha: tiha v več pomenih! To bo tretja nedelja, ko po naših cerkvah ne bo nedeljske maše z verniki. Vzeti krščanski skupnosti oltar, je isto kot obsoditi jo na duhovno stradanje. Pri tem trpimo tako duhovniki, kot tudi verni laiki. Želeti je, da nas ta evharistična karantena strezni in nam v novi luči osvetli središčnost evharistične daritve. Jezus je z nami predvsem v podobi kruha in vina, navzoč je s svojo besedo, ki ji pri maši skupaj prisluhnemo, z nami je kot duša skupnosti, ki ob evharistični mizi postaja predvsem prijateljska in solidarna skupnost.
Od vedno me je zanimalo, zakaj so odgovorni v Cerkvi to nedeljo poimenovali tiho nedeljo? Našel sem klasični, liturgični odgovor. Dodal pa mu bom še bolj prepričljivega: to je, svetopisemski odgovor. Najprej klasični, ki ga verjetno mnogi poznate. V bližnji preteklosti, vse do liturgične prenove drugega vatikanskega koncila, so postni čas delili na daljno, bližnjo in neposredno pripravo veliko noč. Daljna se je začela v nedeljo pred pepelnično sredo in je trajala do pepelnične srede. Bližnja od pepelnične srede do pete postne nedelje. Neposredna priprava pa od tihe nedelje do velikega petka. Na peto postno nedeljo so v cerkvah, v znamenje resnosti, z vijoličnim zagrinjalom zakrili križ, svete podobe in kipe. Tišina torej, tudi pogled se je umaknil! Križ so nato odkrili ob koncu obredov velikega petka, svete podobe in kipe pa ob začetku velikonočne vigilije.
Še bolj kot ta liturgična simbolika pete postne nedelje nas nagovori izbira evangeljskih odlomkov v triletnem liturgičnem ciklu. V liturgičnem letu A, ki poteka sedaj, je Cerkev na peto postno nedeljo izbrala odlomek iz Janezovega evangelija o obuditvi Jezusovega prijatelja Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za gluho tišino groba. V liturgičnem letu B, ki bo na vrsti v postnem času prihodnje leto, pride na vrsto odlomek iz Janezovega evangelija o pšeničnem zrnu, ki mora umreti v zemlji, da obrodi sad (Jn 12,20-33). Gre za skrito, tiho umiranje, ki je pogoj za duhovno rodovitnost. V liturgičnem letu C, v lanskem postnem času, smo brali odlomek iz Janezovega evangelija o grešnici, ki so jo želeli kamnati, Jezus pa ji je od srca odpustil (Jn 8,1-11). Nastala je tišina, Jezus se je sklonil in tiho pisal po tleh.
Kriza pandemije korone virusa Covid-19 je dobesedno vijolično zagrinjalo letošnjega postnega časa. Gre za MOLK – MOLK CERKVE. BOŽJI MOLK!
Ob pogledu na zakrito skrivnost trdovratnega virusa, se zavedamo, da smo kot ljudje in kot človeštvo ranljivi, umrljivi, nemočni. Nad nami in med nami je gluha, grobna tišina Lazarjevega groba. Pšenično zrno, ki mora pasti v zemljo in tam umreti, da obrodi sad, ponazarja našo vero v skriti zakon življenja. Vse žrtve in vsako trpljenje iz ljubezni so kakor zimovanje pšeničnega zrna v temini zemlje, ki se spomladi, kar naenkrat, spremeni v čudež življenja. V krizi pandemije stisnimo zobe, sprejmimo pravila osame in prezimimo pšenično zrno upanja, pred nami bo čudovita pomlad prenovljenega človeštva.
V tem kriznem, »korona-času«, bo v pesek naše zgodovine zapisana nova, do sedaj še malo poznana globalna epidemija. Kot kristjani dopustimo, da v pesek naše zgodovine tudi tokrat piše Jezus sam. Ko je pisal po tleh, so vsem, ki so obsodili grešnico, začeli padati kamni iz rok. Odvrzimo tudi mi težke kamne tesnobnosti, strahu in malodušja, da, tudi kamne panike, zaupajmo, da je pod vijoličnim zagrinjalom, ki zagrinja križ, čista Ljubezen, razpeta v neskončnost novega neba in nove zemlje. Želim vam veliko poguma, korajžno naprej, - in - ostanimo zdravi!"
