Najsvetejše po župniji Polica | (foto: Jože Plut)
Jože Plut: Mamica na sprehodu je pokleknila na obe koleni in se spoštljivo pokrižala …
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc
V rubriki Ostanimo povezano občestvo – pozdravi duhovnikov, se nam je oglasil Jože Plut, župnik župnije Polica. Najprej nas je pozdravil z vso srčnostjo, predvsem svoje poliške farane in se vsem, ki so v teh dneh v prvih bojnih linijah, zahvalil za požrtvovalno delo. Pozdravil je tudi svoje nekdanje farane, slovenske vojake in vojakinje, ter vse, ki delajo v civilni zaščiti in gasilce.
»Za koga? Za Slovenijo!«
Ob tem je spomnil na uradni vzklik v Slovenski vojski. »Za koga? Za Slovenijo!«. »Ja, je čas, ko resnično ne gre samo zame, gre za vse. Za Slovenijo, naš narod, morda celo za človeštvo, za ljudi. Počasi se mi zdi, da to dojemamo in verjamem, da počasi postajamo bolj preudarni, razumevajoči in potrpežljivi.«
»Ne moti me, če se nekateri sedaj jezijo na Boga, mislim, da ne moti niti Njega«
Vsi se v teh dneh sprašujemo o življenjskih vprašanjih, o katerih že dolgo nismo razmišljali, pravi Jože Plut. »Čas ugodja, blaginje, zdravja in dnevnega ritma nas je velikokrat posrkal vase, da si jih nismo niti zastavljali. Niti me ne moti preveč, ko se nekateri sedaj jezijo na Boga in mislim, da ne moti niti Boga. Zame je to negativni vidik iskanja Boga in spraševanja o njem, recimo temu načina negativna pot. Le izhodišča moramo zamenjati. Morda bi se bilo potrebno drugače spraševati, npr. »o, Bog, kaj nam hočeš s tem sporočiti, kaj smo res tako zašli, kaj naj naredimo o, Bog, ki si«?
Ministrantje pišejo: »Župnik, držte se, z vami smo!«
»Kako lepo je bilo videti prejšnjo nedeljo, ko sem pri maši, ki sem jo prenašal preko Facebooka, povedal, da bom šel po fari z Najsvetejšim, ko so nekateri verniki čakali pred hišo. Mlada mamica, ki je že bila z možem in otrokoma na sprehodu, je pokleknila na obe koleni, ko je videla župnikov avto z Najsvetejšim in se spoštljivo pokrižala. O, s kakšno srčnostjo in še večjo vnemo sem potem klical blagoslova na župnijo, domovino in vse prebivalce,« je svoja doživljanja opisal Plut in spomnil tudi na povezanost preko spleta. »Kako iskreno so po socialnih omrežjih pisali ministrantje in drugi otroci, »župnik držte se, smo skupaj, z vami smo!«. Zelo sem vesel, da nas je čedalje več duhovnikov, ki sveto mašo dnevmo v živo obhajamo preko socialnih omrežjih. Tudi tako se gradi Cerkev, družinsko in župnijsko občestvo. V občestvu Cerkve in upajočih smo celo bolj povezani kot prej, čeprav po medmrežju.«
Je čas, da se pozdrava »Bog pomagaj!« bolj oprimemo?
Vsak čas je milostni čas, tudi ta, ki ga živimo, ki je postni čas in čas virusa. »Morda se je treba vrniti k sebi, bližnjim, domačim, Bogu. Se mi zdi, da imamo v tem času odlično priložnost odkriti dobre stvari drug o drugemu. Morda bomo odkrili, da je tudi sosed, ki nam gre zaradi, Bog si ga vedi česa, na živce, pravzaprav dober in srčen človek in da smo zgrešeno gledali drug na drugega.« Zdaj, priznava tudi sam, še več moli za druge, za rešitev iz stiske sedanjega časa in farane. »Sedaj večkrat vidim v duhu pri maši farane, ki sem jih prej imel fizično navzoče, pa sem jih bolj površno zaznal. Morda bom počasi dozorel do te mere, da se bom Bogu samo še zahvaljeval in se mu daroval, prosil in molil pa le še za druge in njihove potrebe.« Spodbudil pa je še k ponovni uporabi pozdrava »Bog pomagaj!«. »Je spet nastopil čas, da se ga spet oprimemo in ga uporabljamo z vero? Zato, Bog pomagaj!«.
Prisluhnite še:
