Vsi nosimo breme kaosa svetovnih razsežnosti

Naš pogled | 03.03.2020, 14:28 Tadej Sadar

Bolj uživate v miru ali v nepredvidljivosti? Imate raje zaupanje ali prevaro? Naj vprašam drugače: ste bolj za red ali za kaos?

Če ste utrujeni od vsakdana, lahko z veliko gotovostjo sklepate, da vas teži prav trenutno breme kaosa svetovnih razsežnosti. Negotovost zaradi vremenskih pojavov, migracije celih narodov, krhek in na vsak malo bolj resen virus neodporen globalni finančni sistem. Vse to so težka bremena, ki bi jih lahko, pravzaprav bi jih morali, olajšali tisti, ki so za to poklicani, ki smo jih izvolili. Neodzivnost odločevalcev o res velikih stvareh postaja strašljiva. Katastrofa, če zato ker so nesposobni, vesoljni potop, če zato, ker so sebični.

Pomislite samo na projekt šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. Tragedija za katero smo plačali skoraj milijardo in pol evrov, bi bila lahko dobra podlaga za kriminalko s pridihom komedije, samo kaj ko je predraga in žal resnična. To so kaosi s katerimi se srečujemo vsakdanje in čakamo junaka, ki bo spet vspostavil red. V demokraciji so to v veliki meri sodišča, toda pozor, »spomnimo na tistega ljubljanskega odvetnika mlajše generacije, ki je potožil, da mu gre zaradi nepredvidljivosti, ko gre iz svoje pisarne zjutraj na sodišče – na bruhanje.« Citat je iz knjige Tretja od suhih krav Boštjana M. Zupančiča in o sodstvu pove več kot celoten komentar.

Desetletja se srečujemo tudi s kriki okoljevarstvenikov, pa se še danes najdejo, ki namesto da bi jim končno prisluhnili, pa čeprav se pojavljajo v obliki male deklice, raje med svoje vejice in pike zapišejo nekaj besed dvoma in posmeha. Kot da je zdrava pamet popolnoma izginila, kot da je naša sveta dolžnost podvomiti v vsako trezno mnenje in verjeti vsakemu zapisu na spletu, ki se začne z besedama »govori se«. Seveda dejstvu, da bolj verjamemo govoricam kot uradnim razlagam, botruje prav nezaupanje strokovnjakom, politikom, pravnikom, ki trgujejo z resnico in svoj strokoven podpis prispevajo pod tisto pogodbo, ki ima več ničel. Če to ni avtocesta v kaos, potem ne vem kaj bi lahko bilo.

Pot v kaos je otroško lahka. Dobesedno. Kdor ima otroke, ve, kakšen nered lahko le v nekaj minutah naredi zgolj leto dni star otrok. Red pa je naporen in tako ni čudno, da nam ne diši.

»Kam... V tem čudnem hipu – nikogar... sred kaosa sem sam.« v pesmi Človek in noč zapiše Miran Jarc. Za izhod se bomo morali potruditi. Dovolj je izgovorov, prepoznati moramo bolezen, ki nas vse hromi, dovolj je nadutosti. Večinoma vsi bolehamo za tem virusom samospoznanja. S tem imam v mislih najbolj množično strokovno, edinozveličavno mnenje in to je... lastno.

Izvor je, oprostite, ker bom uporabil za današnji čas tako preživeto besedo, v grehu. Psiholog Petar Jevremović je takole povzel: »Greh je tisto, kar deli na drobce. Kar ropa. Krepost pa stremi k celoti, k zbiranju razsutega. K redu. Greh stremi k neredu. H kaosu.«

Ta virusni vihar v katerem smo, kaže na to, da se raje odločamo za kaos kot za red. Trezen odziv je očitno izumrla kategorija. Še posebej v politiki, ki je najbolj odgovorna za družbo. Pot v kaos je tudi otroško lahka. Dobesedno. Kdor ima otroke, ve, kakšen nered lahko le v nekaj minutah naredi zgolj leto ali dve star otrok. Red pa je naporen in tako ni čudno, da nam ne diši.

Morda je kdo ob omembi besede greh, nemudoma ugasnil radio, toda prav izgon presežnega iz sodobne družbe, izgon vere v posmrtno življenje, je izvor semen vseh kaosov, ki so zdaj zrasli in... dragi prijatelji, žetev je očitno tu.

Brez vere v presežno nas, mar ni to očitno, nezadržno vleče v konflikt v katerem potem lahko – sami sebi podelimo to pravico – trgamo in brcamo nasprotnika in s tem skušamo iz sebe izgnati vse mogoče frustracije, ki se napajajo iz temeljnega strahu, ki ga tako dobro opiše Jordan Peterson v knjigi 12 pravil življenja: »Če bi primerno živeli, bi morda lahko prenesli zavedanje o svoji krhkosti in umrljivosti, brez občutka prizadete žrtve, ki ustvari, najprej zagrenjenost, nato zavist in potem željo po maščevanju in uničenju.«

Vsi iščemo smisel življenja, prvi kamen, ki ga moramo položiti se po moje skriva prav v tej misli: Sprejeti moramo svojo krhkost in minljivost, objeti to dejstvo z mislijo, da smo ustvarjeni za večnost, ne za ta svet in kar naenkrat se bo razblinil strah, ki nas tišči v vlažni ječi in našli bomo smisel, ki upravičuje življenje.