Papež v Bariju ostro o hinavščini na mednarodnih konferencah

23. 02. 2020, 15:39 s. Brigita Zelič

V tem tednu v južno-italijanskem mestu Bari poteka srečanje 58 škofov in patriarhov iz držav, ki mejijo na Sredozemsko morje. Tema srečanja je »Sredozemlje, meja miru«. Med škofi so tudi trije slovenski: mariborski nadškof Alojzij Cvikl, upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek in beograjski nadškof Stanislav Hočevar. Davi, kmalu po osmi uri se jim je pridružil tudi papež Frančišek, ki jih je nagovoril v baziliki sv. Nikolaja, zavetnika Barija. Nato se je podal v kripto bazilike in se v molitvi zadržal pred relikvijami svetnika. Kmalu zatem se je v papamobilu podal na prizorišče sv. maše, kjer ga je pričakala nepregledna množica ljudi. Papež Frančišek se je kmalu po 14. uri s helikopterjem že vrnil v Vatikan.

Papež Frančišek je v nagovoru predstavnikom sredozemskih škofovskih konferenc v premislek izročil vrsto odprtih vprašanj in nakazal smeri rešitve, ki so skladne s krščansko identiteto in torej v najglobljem pomenu besede, človeške.
Spomnil je, da je njihovo zasedanje bilo med drugim namenjeno iskanju vrednot, ki so skupne deželam Sredozemlja in narodom, saj je povsem očitno, da je območje Sredozemlja križišče raznovrstnih interesov. Edini razumni odgovor na napetosti je iskanje miroljubnih rešitev.

»Temu se reče velika hinavščina.«

Vojno je označil kot norost, ker je noro uničevati hiše, mostove, tovarne, bolnišnice, ubijati ljudi in uničevati resurse. To je norost, ki se ji ne smemo predati: vojne nikoli, prav nikoli ne moremo sprejeti za neizogiben način reševanja razhajanj. Končni cilj vsake človeške družbe ostaja mir je dejal in nadaljeval:
»Vojna se kaže kot neuspeh vsakega človeškega in Božjega projekta: dovolj je obiskati pokrajino ali mesto, prizorišča konfliktov, da spoznamo, kako se vrt zaradi sovraštva spreminja v pusto in turobno zemljo in zemeljski raj v pekel. K vsemu temu sodi tudi hud greh hinavščine, ko se na mednarodnih konferencah in sestankih številne države pogovarjajo o miru in nato prodajo orožje državam, ki so v vojni. Temu se reče velika hinavščina.«
Kot izrazito protiutež takšni situaciji je papež Frančišek navedel neštete karitativne ustanove, skupnosti krščanske vzgoje in izobraževanja, združenja prostovoljcev, ki si prizadevajo za lajšanje neizmernih stisk beguncev in priseljencev. Poklicani smo, je dejal, h gostoljubnosti in preseganju individualizma, saj nam sama Božja beseda govori v pismu Hebrejcem, kako so nekateri prijazno pogostili angele, ne da bi se zavedali (prim. Heb 13,2).

Ob koncu je spodbudil h krepitvi zaupanja in naj na področjih, ki so postala pokopališča,v veri že zdaj z gotovostjo zremo kraje bodočega vstajenja vsega sredozemskega področja.

»Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo. To je krščanska novost.«

Pri sveti maši, ki je sledila v središču mesta Bari, je papež Frančišek oprt na svetopisemske odlomke 7. nedelje med letom vse navzoče toplo povabil:
»Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo. To je krščanska novost. Po tem se razlikujejo kristjani. Moliti in ljubiti: to je tisto, kar moramo storiti; in ne samo tistim, ki nas imajo radi, ne samo prijateljem in ne le svojim ljudem, narodu. Jezusova ljubezen namreč ne pozna meja in ovir. Gospod nas prosi za pogum in povesem nepreračunano ljubezen.«
Ob koncu je povabil, naj danes, četudi je naporno in gre proti toku, izberemo ljubezen. Naj se ne pustimo ujeti splošni miselnosti in polovičarstvu. Sprejmimo Jezusov izziv, ki je izziv ljubezni. Tako bomo pravi kristjani in svet bo postajal bolj človeški.