France Prešeren | (foto: Jože Bartolj)
Kako danes sprejemamo Prešernovo izročilo?
Slovenija Mirjana Furlan
Pred vrati je Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. V tem času se radi posvetimo našemu velikemu poetu in kulturnim dogodkom okoli nas.
France Prešeren je velikokrat potožil, da mu je življenjska pot s trnjem posuta, da je življenje globoko brezno brez rešnje poti, a je le našel izhod, in sicer v pesnjenju. V Glosi je sicer zapisal, da je » slep, kdor se s petjem ukvarja«, saj pevec nima ne denarja ne slave, Kranjec mu še osle kaže, a drugače ne zna in noče živeti. Toda pesnil ne bo tako, kot želijo strogi cenzorji. Tem bi bilo čisto prav, da bi pevec pel »kako prideluje se krompir najbolji«, ali » kako odpravljajo se ovcam garje. Pevec bo kot slavec in pel bo, kot mu je Bog grlo ustvaril. In tako je tudi bilo. Njegovo pesniško pero je v naslednjih letih ustvarilo poezijo, ki tako motivno, slogovno, oblikovno in jezikovno stopi v korak z evropsko literaturo in naredi tudi Slovence za kulturni narod.
Na tem mestu se vprašajmo, kako danes sprejemamo Prešernovo izročilo. 8. februarja res usmerimo veliko svoje pozornosti ne le k Prešernu, ampak k vsem tistim, ki ustvarjajo slovensko kulturo. Na široko se odpirajo vrata galerij, muzejev, gledališč in drugih kulturnih ustanov, da bi h kulturi pritegnili čim širši krog Slovencev.
Zagotovo je največja prireditev v tem obdobju podelitev Prešernovih nagrad, najvišje nagrade, ki jo v slovenskem prostoru dobi kulturni delavec za svoje ustvarjanje. Letošnja lavreata sta baletni plesalec in koreograf Milko Šparemblek ter Stojan Kerbler, fotograf. Nagrajenca sta morda manj znana slovenski javnosti, saj g. Šparemblek deluje predvsem na velikih odrih v tujini, g. Kerbler pa bolj na obrobju slovenskega sveta. Prešernova nagrada je torej priložnost, da odlične ustvarjalce, o katerih se ne piše in ne govori veliko, spoznamo vsi Slovenci. Minister za kulturo, g. Poznič je pri razglasitvi prejemnikov Prešernove nagrade priznal, da je kultura s svojimi ustvarjalci temelj slovenske narodnosti, a da so ti temelji velikokrat zanemarjeni. Ni prav lepo slišati, kajne?
Daleč stran od teh javnih prireditev pa se v čast slovenski kulturi vrstijo številne proslave v osnovnih in srednjih šolah. Na njih sodelujejo mladi šolajoči, torej tisti, ki bodo postali temelj naše prihodnosti, tudi kulturne. V zvezi s temi mladimi so nas je v zadnjih dneh zaskrbeli rezultati Pise, mednarodne raziskave, ki preverja bralno, matematično in naravoslovno pismenost v 79 državah OECD. Rezultati , ki so jih pokazali naši 15-letniki zlasti pri bralni pismenosti, so vse bolj zaskrbljujoči. Veča se število tistih, ki dosegajo komaj 2. stopnjo pri razumevanju besedil, število tistih, ki so sposobni najvišje, to je 6. stopnje, pa upada. To bi preprosto pomenilo, da večina slovenskih mladostnikov zna poiskati v besedilu kako informacijo, niso pa sposobni globlje analize, razmisleka in vrednotenja prebranega. Razloge za tako stanje vidijo strokovnjaki v nižanju bralne kulture v družinah, saj je prav ta temelj kasnejše bralne pismenosti. Seveda so tu še drugi dejavniki, vse manj knjig ali časopisov na domačih policah in tako težji dostop do virov znanja, pa drugačen stil branja z novimi digitalnimi napravami. Morda škripa tudi pri pouku, če so rezultati iz leta v leto slabši. Bi znala pot k boljši pismenosti pokazati nova bela knjiga, ki jo obljublja šolski minister? Dvomimo, saj že prejšnji dve nista bili učinkoviti. Ker pa slišimo še ogorčenje šolskih strokovnjakov, ki jih minister sploh ni povabil k delu, bi upali trditi, da ne bo nič bolje. Glede na dogodke zadnjih dni pa predvidevamo, da se šolski minister ne ukvarja z belo knjigo, ampak že pospravlja svojo pisarno.
Če se v luči teh problemov vrnemo k Prešernu, se kar samo po sebi postavlja vprašanje, kako se bodo mladostniki s tako slabo bralno sposobnostjo lahko spopadli npr. s Krstom pri Savici, Gazelami ali Sonetnim vencem. Saj poznamo tisto misel:« Ni pomembno kaj bereš, pomembno je kako bereš.«
