Pelji me tja, kjer je glas večji od mene

Oddaje | 23.01.2020, 17:50 Nataša Ličen

Alenka Dolenc in Lana Petrovič. Mama in hči. Plesna koreografinja in vzpenjajoča glasbenica. Gostili smo ju v oddaji Via positiva. Naslovna misel je poezija odnosa, ki ju združuje. Stavek kaže na njuno tesno vez, spleteno že v Laninem otroštvu.

Alenka ima bogate izkušnje na plesnem področju, ustvarjala je koreografije za različne žanre, tudi gledališke predstave. Bila v prejšnjih desetletjih med plesnimi ambasadorji številnih uspešnih podjetij. »Lepi spomini so to, na drugačne čase, orali smo ledino na marsikaterem področju.« Alenka je z rojstvom tretjega otroka dala, pred kariero, prednost družini. Zdaj, ko tudi najmlajša odhaja v svet, razmišlja o obuditvi te ljubezni in vnovičnem vstopu v svet plesa.

 Ko opazujem ljudi, številni že hodimo narobe. Na to bi lahko bili bolj pozorni. Usklajenost in estetika giba sta pomembni.

Pesmi so v meni
Lana se je že s šestimi leti zelo zavzeto učila igranja na klavir, posvečala mu je skoraj ves prosti čas.
»Z glasbo imam posebno povezavo, v sebi imam neko globljo potrebo po izrazu. Vsa umetnost po mojem mnenju zahteva to od nas, da se skoznjo izrazimo.«

Največ navdiha za ustvarjanje pesmi najdem v trenutkih, ko me kaj prizadene in mi ne gre iz glave. Morda je v tem potreba po pogovoru s seboj.

Pozitivni učinki gibanja, plesa
Glas, muzika, ples, gibanje, vse to ima močno povezavo z možgani. Ples lahko veliko pomaga, ima veliko dobrih učinkov. »Ponosna sem na številne iz Slovenije, ki vztrajajo in dosegajo zavidljive rezultate«, pravi Alenka, ki je svojo poklicanost v gibu našla v rosnih letih v gimnastiki. Dodaja: »Ko opazujem ljudi, številni že hodimo narobe. Na to bi lahko bili bolj pozorni. Usklajenost in estetika giba sta pomembni, o tem bi lahko veliko govorili«, zaključi.

Pelji me tja, kjer je glas večji od mene. Tako je Lana kot deklica prosila mamo Alenko, ki dodaja, da je bilo to v predoru pod Ljubeljem, kjer sta se pogosto sprehajali.

»Vse bolj se oddaljujemo od naravnosti česar koli. Fizično postajamo vse manj sposobni«, sta v en glas opozorili Alenka in Lana. Slednja v smehu doda: »Večkrat sem opomnjena, da se pri petju veliko gibljem.« Očitno je to zapisano že v njenih genih. Lana se je preizkušala tudi v plesu, vendar je petje prevladalo. Najraje pa združuje klavir in petje.

»Kaj delamo narobe s tem dekletom, da piše le žalostne pesmi?« Tako hudomušno je pripomnila Alenka in dodala: »Večkrat jo vprašam, boš napisala kakšno veselo, zame?« Lana odgovarja: »Ja, ne vem, to je proces. Največ navdiha za ustvarjanje pesmi najdem v trenutkih, ko me kaj prizadene in mi ne gre iz glave. Morda je v tem potreba po pogovoru s seboj.«

Pri ustvarjanju nas vedno nekaj pokliče, težko gre na silo. Nekaj je delo za zaslužek, drugo pa, kar je naš izraz in za dušo, kar izhaja iz naših najiskrenejših globin.

Lana piše poezijo in jo tudi uglasbi. Na vprašanje o prihodnosti, je odgovorila: »Vidim se verjetno v tujini. Življenje me je do sedaj naučilo, da si nima smisla postavljati »fiksnih« ciljev. Včasih sem imela precej trdne cilje in jih hotela na vsak način doseči, morda tudi na silo, kar ni dobro. Imam vizijo, kaj hočem postati kot glasbenica. Sproti bom videla, kaj ta vizija zahteva od mene, kakšne ljudi, katere kraje.«

Resno ukvarjanje s klasično glasbo zahteva veliko odrekanja. To je trdo delo.

V novem letu si dovolimo več gibanja. Pojdimo v to smer, v smer plemenitih gibov. "Želim si", dodaja Alenka, "da bi bilo med nami tudi več iskrenega prijateljstva." Svet se hitro vrti in v njem je preveč narejenega, norme so visoke, premalo je sproščenosti. Naj bo več spoštovanja med nami. Odnosi naj ne bodo samo materialni. »Saj zdi se, da se stvari počasi obračajo, da je več mirnejšega, kar boža dušo. Ljubezen je osnova za vse, morda se sliši klišejsko, toda lepi odnosi vse popravijo in usmerijo v pravo smer.«