Gregor Žakelj: "Pogovor, veliko pogovora z naročnikom, me usmeri k pravi rešitvi."

Slovenija | 21.02.2019, 18:00 Nataša Ličen

Uspešen, tudi mednarodno prepoznan, velikokrat nagrajen grafični oblikovalec je bil naš sogovornik v oddaji »Via positiva«. Gregor ne navdušuje samo z oblikovanjem, ampak tudi kot razmišljujoč in zelo utirjen človek, ki išče in živi kakovost tudi v medosebnih odnosih. Tako sem ga začutila med radijskim srečanjem in snemanjem. 

»Nagrade so zanimive. Še posebej v mlajših letih potrebujemo potrditev, nagrade so bile tudi moja pot k prepoznanju. Ko sem odšel iz agencijskih voda, sem bil skoraj takoj mladi kreativec, takrat sem začutil priložnost pokazati, kaj znam in delam.

Po desetih letih in osemdesetih nagradah sem se odločil, da je tega dovolj, ni mi več zanimivo tekmovati, zadnja leta mi je pomembnejše predavati, deliti svoje znanje, se približati začetku svojega dela, se povsem posvečati projektom. Nagrade so lahko tudi dodatna obremenitev. Zdaj na to gleda tako: »Moje delo je uspešno, če je projekt uspešen, to mi je bistveno.«

Gregor Žakelj, njegovo je podjetje Visual Brain Gravity, je samouk, svojo kreativnost ni odkrival po lahki poti. »Ob mojih začetkih grafično spletno oblikovanje še ni bilo tako dobro razvito. Tri leta sem potreboval do preboja. Vse, kar mi je bilo dano in privzgojeno, je delo."

Ob delu je treba rasti. "Edini način učenja je delo, tudi učenje na svojih napakah, tako rastemo in se razvijamo. Šola nas lahko usmerja v pravo smer, pravi Gregor, toda na koncu smo na istem, treba se je usesti in delati. Mimo tega ne gre.«

Učinkovita pot za družbeni napredek je trajnostna usmerjenost. »Družbi je treba vračati, kar je vložila v nas. Ko pri oblikovanju nekaj naredimo, ima to takojšen vpliv na ljudi, za nas je to nekoliko lažje, saj s sporočili lahko hipno vplivamo na družbo. Bistveni preskok, preboj je želja po deljenju vsega, kar znamo. Deliti znanje. Predajati naprej, to je važno.

Podjetništvo se počasi spet vrača nazaj na pravo pot, pa saj to ni nič novega. Le vmes smo pozabili na okolje, na ljudi, pozabili na dobre produkte. Počasi in z veliko znanja je treba vlagati nazaj v podjetja, da znova najdemo pravo smer.

Plastika je popolnoma skregana z vsako trajnostjo. Predstavljajmo si, vsa plastika, ki smo jo ustvarili zadnji petdeset let, je v neki obliki še vedno prisotna na zemlji, ker ne more razpasti. Podjetja, ki se ukvarjajo z embalažo, ne proizvajajo več stvari, kamor bi lahko shranili produkt, in ki niso iz plastike. Včasih je bilo vse v steklenicah, zavito v papir ali hranjeno v kovinskih škatlicah. Podjetja morajo to začeti spreminjati, ni druge poti. Kakršnakoli plastika ni ekološka. Nobena.«

Tudi tok potrošništvo se mora vrniti nazaj v obvladljivo strugo in steči v mejah normalnega. "Premalo je surovin na svetu, da bi lahko zadostili množičnemu potrošništvu." Problem imamo zaradi prepočasnega odziva sveta. Gregor pravi: »Umiriti moramo potrošništvo, ali pa bo svoje naredila narava.«

Produkt mora imeti dobro zgodbo. »Če hočemo imeti uspešen produkt, moramo imeti uspešno in iskreno zgodbo. V to verjamem in tako delam. Neiskrene zgodbe je težko prodajati, hitro se ujamemo v zanko. Zmanipulirati se da vse, to ni skrivnost.«

"Verjamem v Slovenijo, pravi Gregor, živimo v deželi neverjetno usposobljenih posameznikov. Veliko več ji je kot v tujini. Žal se o teh premalo govori, imamo strokovnjake za skoraj vsako stvar, so najboljši ali med boljšimi na svetu. Samo najti jih je treba. Nimamo samo vrhunskih športnikov, imamo tudi znanstvenike, podjetnike, predelovalce, ..., kar hočete.«

"Strah je moja osebna močna sila. Strah je treba sprejeti, sprejeti tudi vse ostale svoje značajske posebnosti. Strah nam izostri čute, sporoča nam, da bomo preživeli in da nekaj lahko naredimo bolje. "Strah se pojavi, ko nam ni vseeno. Sprejeti ga je treba, se navaditi nanj, tudi sam ga uporabljam pri svojem delu. Če me je strah, ali bo kaj sploh mogoče narediti, vem, da delamo nekaj dobrega in da smo na pravi poti. Vsako stvar lahko obrnemo sebi v prid.

"Možgani so radi v coni udobja, najsrečnejši bi bili, če bi sedeli doma na kavču. Toda s tem ne moremo narediti nič, ne moremo preseči meja in narediti nekaj, kar bi nas navdalo s ponosom. Zunaj cone udobja pa se hitro pojavi strah, ta naj bo spodbuda za nadaljevanje. Seveda ima tudi strah svoje omejitve, toda v večini primerov nas strah lahko vodi do nečesa boljšega, spodbuja k rasti, da gremo naprej.«