Polona Kisovec
Polona Kisovec: Odklopi srečo – vklopi življenje
Via positiva | Nataša Ličen
Besede so del nje. Kot marketinška strokovnjakinja, tekstopiska, predavateljica Start-up podjetjem, avtorica dveh knjig, se je izostrila v kratkih, a jasnih sporočilih.
Polona Kisovec je avtorica knjig »Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj?«, ki otroku na razumljiv način pojasni ločitev, ter »Odklopi srečo: vklopi življenje«, z zgodbo za vse, ki zaradi mobilnih telefonov, e-pošte, družbenih medijev in hitenja postajamo tesnobni, odtujeni drug od drugega ter osamljeni v množici navideznih prijateljev. Je kažipot do ohranitve iskrenega stika s seboj, ljudmi okrog nas ter s preprostostjo življenja.
Njena prva knjiga, pravljica v pomoč otrokom ločenih staršev, je terapevtski pripomoček v Angliji
»Želim v kratkih sporočilih ubesediti ključno, kar je v korist posameznikom. Z vidika mojega dela v marketingu je to pomembno, je pa to tudi vzporednica z mojo prozo, rada imam kratke stvari. S čim manj besedami povedati čim več. Rada pišem o stvareh, o katerih vsi razmišljamo, govorimo pa težko. V tem sem se našla. Takrat nimam filtrov, napišem brez recenzije.«
Nihče ni na svetu za to, da obsoja, moramo si pomagati
Pozabljamo, da se nam lahko hitro zgodi ravno to, kar obsojamo. Spoštujmo se. Etiketiranje prihaja iz sodbe. Šele, ko smo sami v podobni stiski, lahko razumemo. Zato ne modrujmo, bodimo le ob človeku, ki mu ni lahko.
Pomembne so zgodbe, da se v njej najdemo in potem sprejmemo tudi produkt. To je osnovno načelo dobrega marketinga. »Denar ni motivator. Imeti moramo nekaj več, pravi zakaj, ki nas vodi naprej in žene v vztrajanje.« Če ne uspe, nič narobe. Tudi ob neuspehu se veliko naučimo, naslednjič napake ne ponovimo, tako rastemo.
Obdajmo se z ljudmi, ki nam želijo dobro
Ljudje se spreminjamo. Ni nam treba poslušati tistih, ki v nas ne verjamejo, nam jemljejo voljo. »Ljudje se ne samo bojimo neuspeha, morda se bolj bojimo uspeha, ker bo treba iti iz cone obdobja. Morda bo treba menjati ustaljeni način življenja, prijatelje, morda bo treba več potovati, se srečevati z ljudmi. Uspeh marsikaj potegne za seboj. Zato potrebujemo ljudi, ki nam postavijo zrcalo v smislu, v redu je, pojdi naprej, nadaljuj. Tudi če se ne bo izšlo, se bomo iz izkušnje veliko naučili.«
Cilj ni najpomembnejši, saj se na poti spreminjamo
»Bodimo dovzetni, pustimo, da se naša pot širi in nas usmeri do cilja, ki je tisti trenutek pravi za nas. Danes »vkljapljamo« telefone, »izkljapljamo« pa sebe. Nezavedno smo na avtopilotu. Srečevanja preko pogledov s tujci nas navdajajo z neprijetnimi občutji, raje se zato zazremo v telefon. Realno življenje izklopimo in ga menjamo za virtualnega.«
Ko se poti razidejo?
»Sem otrok ločenih staršev in ravno to se je potem zgodilo tudi mene. Spremljal me je občutek krivde, sramu. To je bilo del mene, in tega sprva nisem znala ubesediti. Nisem pa hotela obremenjevati svoje hčere, zato sem ji začela pripovedovati na njej razumljiv način, kar je pomagalo tudi meni. Pomirila sem se in sprejela svojo zgodbo, jo ponotranjila. Ko je pomirjena mama, je pomirjen tudi otrok. Izšla je že druga izdaja te knjige. Podprli so jo tudi strokovnjaki.«
