Jože Bartolj | (foto: ARO)
Stockholm v Dražgošah
Naš pogled Jože Bartolj
V današnjem komentarju bi rad povedal nekaj besed o Stockholmskem sindromu. Gre za psihološki fenomen, ko žrtev razvije čustveno navezanost na ugrabitelja. Ime ima po bančnem ropu v Stockholmu na Švedskem leta 1973, v katerem je več bančnih uslužbencev, ki so bili zadržani kot talci, razvilo čustveno navezanost na ugrabitelja in so ju, po tem ko so bili po šestih dneh osvobojeni, celo branili. O tem sindromu smo že vsi slišali, morda smo gledali kakšen film na to temo, kaže pa nam, kako kompleksna je človeška osebnost, saj se žrtev ne obnaša tako, kot bi od nje pričakovali.
Na Stockholmski sindrom me je spomnil slovenski pesnik, dramatik, dramaturg in prevajalec Ervin Fritz, letošnji slavnostni govornik v Dražgošah. Pesmi je začel objavljati sredi šestdesetih let 20. stoletja. Kljub temu, da njegova poetika kaže visoko stopnjo trmastega vztrajanja pri marksistično pojmovani zgodovini, socialnem humanizmu in slovenstvu, je bila nekdanja komunistična oblast do njega nezaupljiva. Povzročala mu je težave pri revijalnih objavah, zbirki Okruški sveta, ter pri uprizarjanju njegovih gledaliških iger. Komunistične trdorokce je motilo, da je uporabljal nazorni besednjak in realistično poetiko, ki so jo razumeli tako režim kot ljudstvo, zato je bila zanje njegova poezija bolj »nevarna« od sočasnega modernizma, ki je nagovarjal z zastrtim in metaforičnim jezikom.
Kljub temu se Fritz socializmu ni nikoli odpovedal. Še več, do njega je razvil neko čustveno navezanost, da ga tudi danes, ko je že zdavnaj na smetišču zgodovine, brani, ga povzdiguje in poveličuje. Če pa pazljivo poslušamo njegove besede izrečene javno v Dražgošah, zanj, torej za socializem, tudi prikraja resnico. Kako bi namreč lahko drugače rekli njegovim besedam, citiram: „kaj so nam takrat (leta 1945) vsilili komunisti? Vsilili so podružbljanje privatnih bank in podjetji, nacionalizacijo sovražnega premoženja veleposestev, fevdalne posesti. Vsilili so splošno volilno pravico, enake pravice za ženske, civilno poroko, planirano nacionalno ekonomijo, socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, brezplačno šolanje za vse, kulturo in prosveto za ljudstvo, knjige, domačo literaturo in načrtno prevajano najpomembnejšo svetovno literaturo, množično športno življenje. Niso pozabili niti na pionirsko železnico, da bi se mladi rod seznanil z najnaprednejšimi tehničnimi dosežki, ki jih je ljudska oblast v tistih okoliščinah lahko priskrbela.“ Konec citata.
Mislim, da ni potrebno razlagati, kako je bilo s krajo trdo prisluženega premoženja kmetov in podjetnikov, obrtnikov in tovarnarjev, skratka vseh tistih, ki so skrbeli za gospodarski napredek. Prav tako ni potrebno posebej razlagati, kaj se je zgodilo z obubožanimi lastniki in njihovimi družinami, da so velikokrat izgubili tudi svoje življenje.
Ervin Fritz govori tudi o splošni volilni pravici vseh tudi žensk. Sprašujem ga, koliko volitev od leta 1945 do leta 1989 je bilo legitimnih? Takih, da so ljudje lahko res izrazili svojo voljo?
Fritz nadalje hvali planirano nacionalno ekonomijo. Je to sploh mogoče? Namreč plansko gospodarstvo je razgalilo vso nesposobnost socialističnega sistema in se končno sesulo v prah. Posledice, denimo stečaje vseh velikih državnih podjetij, ki so nekoč zaposlovala več tisoč delavcev, pa čutimo še danes.
Kakšno je bilo socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, da smo imeli vedno vzporedno dva sistema. Enega za privilegirance bivšega sistema, zaslužne politike in borce in drugega za rajo, kmete in delavce, ki imajo zaradi takratnih malverzacij danes pokojnine, ki niso vredne človeka? Je to ta sistem, ki ga hvali pesnik Ervin Fritz?
In šolstvo. Brezplačno šolstvo za vse. Seveda z obveznim samoupravljanjem v predmetniku, pa lažnivimi urami zgodovine, brez možnosti alternative. Šolstvo, kjer so bili učitelji družbeno politični delavci, ki so preverjali tudi kdo hodi k verouku in so 25. decembra običajno otrokom pripravili kontrolne naloge.
Veliko bi se dalo povedati tudi o kulturi in prosveti za ljudstvo, ki ga je treba razsvetliti, pa o domači literaturi, kdo je lahko objavljal in kdo je imel težave. Kdo je zaradi napisanega končal v zaporu, koga so nato onemogočili pri zaposlitvi. Vse to so prav tako blagodati socializma. Ampak v Fritzovem govoru v Dražgošah tega nismo slišali. Prav tako nič o tajni policiji, streljanju na mejah, bonih za bencin in parno neparnih registrskih številkah na tablicah.
Slišali pa smo obilno hvaljenje ene stranke. Levice. Kako to? Ali se ni v Dražgošah zbrala Židanova Varda? Ta je imela vsa leta tam skoraj izključno organizacijsko in vsebinsko prevlado. Do letos, ko jih je nadomestila njihova radikalnejša inačica. To je zmotilo tudi Dejana Židana, ki je po koncu govora med drugim dejal, da si predvsem želi, da se govorov o zgodovini, ne zlorablja za propagando posameznih političnih strank. Ampak to se v Dražgošah pravzaprav počne vsako leto. Prav tako se obilno pljuva po osamosvojitvi in osamosvojiteljih, tudi poimensko, brez možnosti ugovora ali obrambe. Tako smo od govorca med drugim slišali tudi, da samostojna slovenska država ni bila „uresničena sanja stoletji in tisočletji, ampak je to zgolj pretiravanje. Kajti znameniti osamosvojitelji so z osamosvojitvijo izvedli tudi protirevolucijo, to se pravi, restavracijo kapitalizma.“ Dražgoškemu govorniku bi bilo potrebno samo pogledati vozni park ljudi, ki so se v nedeljo zbrali v Dražgošah in jasno bi mu bilo, da so restavrirani kapitalisti z gnilokapitlističnimi mercedesi, na čelu z ljubljanskim županom Jankovičem tam spodaj pod govornico in da ga navdušeno poslušajo … Žal pa se v njegovih besedah ne prepoznajo. In tukaj očitno njegov govor pade.
Potem je tukaj še omemba izvensodnih povojnih pobojev nasprotnikov, ki po Fritzovo niso zločin ampak le napaka, pa izgradnja socializma, ki se je izrodil in kako je danes vse še mnogo slabše kot je bilo. Še veliko bi se moralo povedati, a čas tega žal ne dopušča.
Zaključil bom še z eno mislijo pesnika in dramatika Ervina Fritza, ki po mojem mnenju odraža največjo zavrženost njegovih pogledov. Namreč po totalitarnem nareku je pristal na nadaljnje deljenje slovenske literature iz ideoloških vzrokov. Tako je izpoved ljubezni pesnika Kajuha njegovemu dekletu, okarakterizil kot prelep simbol partizanstva: »In ker te ljubim, prav zato sem stisnil pest še bolj krepko.« Primerjal pa ga je z Balantičevim verzom, ki se glasi: »Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.« In nato Fritz dodaja še, da je to stih, ki je klavrno zazrt v estetiko smrti!
Na tem mestu je Ervin Fritz izgubil še svoje morebitno mesto med ljudmi kulture, kajti ta izjava je tako žaljiva, nepietetna in nevredna nekoga, ki se ukvarja z literaturo, kot ji že dolgo nismo bili priča. Očitati mlademu Balantiču estetiko smrti, ko v strahu pred prihajajočo kataklizmo čuti svojo tragično usodo, je namreč znamenje popolnega nerazumevanja, še več celo zlonamerno zmanjševanje njegove literarne vrednosti. Balantič se tukaj dviga visoko nad Kajuha in Fritza, saj svojo usodo sprejme ne samo v luči fizične likvidacije, ampak tudi literarne zamolčanosti v svoji domovini, v času socializma, ki ga pesnik Fritz tako hvali.
Ko slišim take besede, si prav zaželim, da bi v njegovem govoru omenjena pionirska ozkotirna železnica, ki je bila zastarela že, ko so postavljali njene tire leta 1948, primerke kot je Ervin Fritz že enkrat odpeljala tja kamor sodijo, v zgodovino ...
