Hvala, koledniki.

| 07.01.2020, 17:50 Jure Sešek

Za nami je prehod v novo leto, za nami so novoletne zaobljube, pred nami zahtevna pot njihovega uresničevanja. Morda se vam zdijo nepotrebne, morda si ne želite nobenih sprememb … Mnogi se jih bojijo, pa vendar ob začetku novega leta vsaj pomislijo na to, da bi bilo lepo kaj novega začeti, kako staro razvado pustiti zadaj … Sem eden tistih, ki vedno znova poskušajo in vsakokrat tudi padejo. Enkrat takoj, drugič kmalu, tretjič … Padem pač. Ne, ni vam treba ugibati v katero smer gredo moje želje, dovolj me je pogledati in jasno vam je kaj bi bilo prav. A kaj, ko je Šmarna gora tako zoprno strma, naši urniki pa tako polni vsega, da težko najdem čas za redne obroke, pa za vsakodnevno gibanje, pa za … Priznam, izgovore najdem veliko hitreje. O, v tem sem pa svetovni prvak!

Še dobro, da izgovorov ne iščejo tisti, ki so vsako leto znova vpeti v akcijo, ki se je končala z včerajšnjim praznikom. In njej bi bil rad namenjen moj današnji razmislek. Resnica o zaobljubah je bila le uvod v navdušenje nad Trikraljevsko akcijo v kateri koledniki, najpogosteje otroci in mladina vsako leto opozarjajo na prave vrednote, njihovo vrednost in željo po ohranjanju čudovite tradicije. Tiste tradicije, ki je šla oblastnikom v desetletjih po drugi svetovni vojni zelo v nos. Koledniki so se skrivali, uradne akcije v dobro pomoči potrebnih niso bile javno zaželene. Zdaj je, Bogu hvala, drugače. Od leta 1994 se preko Misijonskega središča Slovenije obuja star običaj koledovanja, ki mu dodajajo pomen solidarnosti. Otroci in mladi, ponekod pa tudi starejši, kot koledniki hodijo od hiše do hiše, prepevajo in prinašajo blagoslov. Z zbranimi sredstvi vsako leto podprejo več projektov slovenskih misijonarjev. Bral sem že zgražanje „pametnih glav", da ne gre za krščansko tradicijo, da je izvor drugje. Drži. Do neke mere. Krščanstvo je obrednim obhodom – koledovanju dalo novo vsebino: začeli so oznanjati veselo novico, da se je rodil odrešenik sveta, Jezus Kristus.

V reviji, ki jo je Misijonsko središče Slovenije pred prazniki izdalo tudi letos, v njej pa je cela vrsta vzpodbud kolednikom in dokazov o neverjetnih uspehih akcij minulih let, beremo:"Poseben pomen so imeli koledniki v kmečkem okolju. K hišam so prinašali blagoslov za letino ter zdravje in srečo ljudem in živini, zato so bili zmerom in povsod dobrodošli in vredni plačila. Običaj je bil razširjen in prisoten po vsej Sloveniji vse do druge svetovne vojne. Z leti so nekdaj številni koledniki po naših vaseh in mestih postali redkost. V večini krajev so nazadnje koledovali le še otroci. Bogastvo koledniških pesmi in običajev pa še vedno priča o živosti koledovanja na Slovenskem."

Trikraljevska akcija ima pet glavnih namenov: duhovni namen, s katerim koledniki postajajo pogumni znanilci vesele novice o Jezusovem rojstvu, kulturni namen, z oživljanjem in ohranjenem tradicije, izobraževalni namen, saj koledniki s pomočjo misijonarjev spoznavajo nove dežele in življenje tamkajšnjih ljudi. Tu so še izobraževalni, vzgojni in dobrodelni nameni, ki kot prej omenjeni, zajamejo vse, tudi tiste, ki akcijo spremljamo le od daleč ali pa smo tisti, ki odpremo vrata in darujemo.

„Zbiranje prispevkov za projekte slovenskih misijonarjev je nenazadnje namen, ki daje nov pomen koledovanju. Ni več le ljudski običaj, temveč se povezujemo z misijonarji po vsem svetu in preko njih z ljudstvi, plemeni ali narodi, ki so materialno ubogi in potrebni pomoči. Prav je, da imamo odprte oči za stiske bližnjih in tudi za stiske ljudi po svetu."

V minulih mesecih se je veliko govorilo o dobroti slovenskih ljudi, o srcih Slovencev, ki se vedno znova odzovemo na različne klice na pomoč. In prav je, da znamo slišati tudi krike ubogih v drugačnem svetu, na drugih celinah, tiste, za katere razdajajo življenja naši misijonarji. Predvsem pa bi danes rad poudaril kako konkretne sadove rojeva akcija, ki bo v soboto uradno sklenjena s srečanji kolednikov po škofijah. Lani so darovi, ki so jih zbrali koledniki poskrbeli za hišo uboge družine v Albaniji, na Madagaskarju so zgradili cerkev, obnovili misijon, poskrbeli za dve športni igrišči, nove učilnice, pomagali so različnim misijonarjem, ki delujejo na rdečem otoku, v Čadu so zrasle učilnice, na Slonokoščeni obali pa nova cerkev, v Burundiju se veselijo pitne vode in centra za fizioterapijo, v Albaniji pa lažje nudijo šolsko pomoč revnim otrokom. Tudi letos bodo sredstva namenjena na zelo različne konce, k potrebam, ki vpijejo v nebo.

Neverjetno je kako otipljivi so sadovi tistega, kar z dobro voljo, pripravami in žrtvijo prostega časa zberejo otroci in mladina, njihovi vzgojitelji, starši, pa tudi odrasli, ki se odločijo koledovati. Kako velika življenjska šola je to, kakšen dokaz o tem kaj pomeni dobrota! Res smo lahko hvaležni za vse, ki vsako leto znova pripravljajo akcijo, gradivo, ki jo pomaga izpeljati in vse, ki skrbijo, da koledovanje teče tako, kot je prav, tako, kot mora. Hvala vsem!

Ob teh velikih korakih dobrote spoznavam kako drobne so morebitne spremembe, novoletne zaobljube, ki sem jih omenil na začetku, že vmes, med komentarjem, pa pozabil nanje. Kako bi jih torej ne spregledal v tednih in mesecih, ki so pred nami. Da bi le ne pozabili na obljube, ki smo jih izrekli ob jaslicah.

Koledniki so se so se zavedali, da je prav pristopiti k sočloveku, saj:

Nekateri ljudje ne vedo, kako pomembno je, da obstajajo,

nekateri ljudje ne vedo, kako dobro jih je videti,

nekateri ljudje ne vedo, koliko tolažbe daje njihov nasmeh,

nekateri ljudje ne vedo kako blagoslovljena je njihova bližina,

nekateri ljudje ne vedo, koliko revnejši bi bili brez njih,

nekateri ljudje ne vedo, da so dar z neba.

Dobro bi bilo, ko bi jim to povedali.

Priložnosti bo dovolj, pa čeprav so se koledniki poslovili.