Janez Juhant: Vesel sem, da je govornik v Dražgošah priznal povojne poboje

Slovenija 14. 01. 2020, 10:12 Rok Mihevc Tanja Dominko

V tokratni oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili teologa in filozofa dr. Janeza Juhanta, s katerim smo pogledali v leto, ki je pred nami, saj je to leto, ko praznujemo 30. obletnico plebiscita. Spregovorili smo tudi o demokratičnih standardih v današnjem času, o Dražgošah, Rupnikovem procesu in potrebi po redefiniciji zgodovine.

Več potrpežljivosti drug do drugega

Ker je bila to prva oddaja z njim v letošnjem letu, smo si na začetku izmenjali nekaj voščil in Juhant je med drugim zaželel, da bi čim več stvari mogli sprejemati v veri, »da bi Božji blagoslov, ki si ga verni zaželimo drug drugemu, preveval naše misli, odločitve in dejanja. To pomeni, da se bomo v vsem našem prizadevanju vedno znova osredinili kot verni ljudje, ki te stvari polagamo v Božje roke. Želim več potrpežljivosti drug do drugega, več dolgoročnega gledanja na to, da ima trenutna težava ali veselje globlji smisel.«

Kljub razlikam smo 30 let nazaj stopili skupaj

Letos se bomo spomnili 30. obletnice plebiscita in tu je bilo ključno sodelovanje, ne glede na predznak. »Takrat smo skušali kljub razlikam, ki so bile med nami in so celo ogrožale plebiscitno voljo, stopili skupaj za to, da smo ubrali to pot v samostojni Sloveniji.« Nato smo uspeli povezavo z evropsko in obrambno skupnostjo, s čimer smo tlakovali pogoje, preko katerih lahko vstopamo v širši politični-gospodarsko-socialni prostor. »To danes jemljemo kot samoumevno, a primerjajte ljudi, ki prihajajo iz drugih držav in imajo s tem dostopom večje težave.«

Sem vesel, da je govornik to izpostavil, to je korak v pravo smer. Verjamem pa, da je tistim, ki stojijo v ozadju tega, težko to priznati. Tu gre tudi za čast Slovenije, ne gre samo za priznanje zločina

 

Je bilo v nekdanjem režimu res več svobode, blaginje in enakosti?

Slovenija je naredila napredek v vseh teh desetletjih, vseeno pa se zdi, da se nekaterim kolca po nekdanjem sistemu. Tudi v Dražgošah je bilo slišati take navedbe, ki to potrjujejo. Govornik Ervin Fritz je dejal, da je socialistični režim prinesel veliko dobrobiti ljudstvu, da je sicer imel nekaj napak, a da smo z osamosvojitvijo šli iz slabega v hujše. »Morali bi se vprašati, v kakšnem smislu je bilo bolje. Je bilo več svobode, več blaginje, so bile dobrine za vse enako dostopne, smo imeli možnost, da se Slovenci kot narod popolnoma svobodno izražamo in uresničujemo svoje politične cilje? Najbrž temu ni bilo tako, zato pa smo se Slovenci uprli, ko nas je nekdanja skupna država s silo podjarmila oz. še naprej vzdrževala v takem stanju.«

Pri priznanju povojnih pobojev gre tudi za čast Slovenije

V Dražgošah smo s strani pesnika Ervina Fritza slišali, da partizanska generacija in njen boj pomenita tudi za sedanjo generacijo zgled človečnosti in navdih za človeka vredno življenje. Hkrati je priznal, da obstajajo povojni poboji in da bi morala partizanska stran to obžalovati. Verjetno se je komu od udeležencem ob tem zataknilo, da nekdo s te strani omeni povojne poboje. »Sem vesel, da je govornik to izpostavil, to je korak v pravo smer. Verjamem pa, da je tistim, ki stojijo v ozadju tega, težko to priznati. Tu gre tudi za čast Slovenije, ne gre samo za priznanje zločina, ampak tudi za to, da pravna in demokratična država vzpostavi demokratične standarde, po katerem nihče danes in v preteklosti ne bo v svojih pravicah prikrajšan.«