Brati inu obstati

Komentar tedna | 14.12.2019, 20:05 dr. Helena Jaklitsch

Konec novembra, na predvečer Slovenskega knjižnega sejma, so bili objavljeni rezultati raziskave o kupovanju in branju knjig pri nas. Prva podobna raziskava o tem, koliko Slovenci beremo, koliko knjig kupimo in kako izgledajo naše domače knjižnice, je bila opravljena že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, nato pa so jo v bolj ali manj rednih intervalih ponavljali; zadnja je bila narejena pred petimi leti. Najbrž nikogar pretirano ne preseneča, da so rezultati iz raziskave v raziskavo slabši, toda tokrat bi se človek vseeno najraje vrgel na največji zvon in tako dolgo zvonil hudo uro, da bi čisto vsi prišli pod zvonik z zahtevo, da nekaj moramo spremeniti, da nekaj moramo narediti. Vsak izmed nas, začenši pri tistem najmanjšem, pa vse do tistih, ki imajo škarje in platno slovenske prihodnosti v svojih rokah.

Da bo bolj razumljivo, o čem govorimo, navedimo le nekaj ugotovitev letošnje raziskave. Naj najprej omenimo eno od najbolj nevšečnih – skoraj polovica vprašanih v zadnjih dvanajstih mesecih ni prebralo niti ene same knjige. Niti ene same knjige! Prav tako se je izrazito znižalo število rednih bralcev – torej tistih, ki berejo vsaj enkrat do trikrat na mesec in so v zadnjih dvanajstih mesecih prebrali vsaj deset knjig. Če je bilo takih še pred petimi leti 18 %, jih je danes le še 13. Prav nič niso boljši podatki glede našega kupovanja knjig ali stanja domačih knjižnic; se pravi knjižnic, ki jih imamo oz. očitno pravilneje rečeno nimamo doma. Tudi tu so številke krepko strmoglavile. Vedno manj ljudi ima svojo knjižnico, zmanjšuje se tudi število knjig na domačih policah. Vedno večji televizijski ekran pač zahteva svoj prostor. Toda, kot so zapisali avtorji raziskave, »obstoji močna korelacija med velikostjo domače knjižnice ter knjižno socializacijo v otroštvu na eni ter bralno, matematično in informacijsko pismenostjo v odrasli dobi na drugi strani«. Ali povedano preprosteje – kdor v otroštvu več bere, v odrasli dobi več razume. Tega ne bi smeli pozabiti.

Raziskava tudi ugotavlja, da mlajši bralci, torej tisti, ki vendarle še berejo, v svoje roke vedno redkeje vzamejo knjige, napisane v slovenskem jeziku. Namesto tega raje in pogosteje posegajo po knjigah v angleščini. Seveda z branjem knjig v tujem jeziku ni nič narobe, prav nasprotno, toda jezik, v katerem beremo, oblikuje tudi naše misli; način, kako razmišljamo. In če vedno pogosteje umanjka strnjena slovenska beseda, umanjkata tudi slovenska misel in slovenska rima.

Ker se vedno radi tudi primerjamo z drugimi, so enako naredili raziskovalci. Za državo, ki se jim je zdela primerljiva naši, so izbrali Norveško in ugotovili, da na Norveškem pride na enega prebivalca 15,5 prebranih knjig na leto, medtem ko v Sloveniji komaj splezamo na tretjino te vrednosti. Mnogo bolje se godi tudi norveškim otrokom, saj jim dnevno bere kar 57 % staršev, medtem ko ima ta privilegij pri nas le še 12 % otrok.

Čeprav raziskava prinaša še številne druge ugotovitve, so že navedeni podatki dovolj zgovorni in nas nagovarjajo k premisleku o tem, ali smo res še narod besede. Tako radi se hvalimo s tem, da smo edina država na svetu, kjer so ustavo pisali pisatelji in ne politiki, da smo bili med prvimi na svetu, ki smo dobili Sveto pismo v svojem maternem jeziku. Radi tudi naštevamo slovenske pesnike in pisatelje, ki jih upravičeno lahko postavimo ob bok največjim svetovnim mojstrom besede. Ponosni smo na to, da je bilo skozi vso našo zgodovino naše najmočnejše orožje pero in ne puška. In da je med drugim zasluga peresa, torej slovenske besede, da smo preživeli vse vihre in nevarnosti, ki so jih pred naš narod prinašala stoletja. Toda kje smo sedaj? Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si, je včasih veljalo. Danes bi morali očitno vprašanje zastaviti drugače – povej mi, če bereš in povem ti, če sploh si. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko, češ, ni vse v branju, ob tem pa bo našel še številne razloge, zakaj knjiga nima in ne more imeti mesta v njegovem življenju. Le pomislite – kdaj ste nazadnje prebrali kakšno knjigo? Pred dnevi? Tedni? Meseci? Leti? Pogosto se mimogrede pojavi opravičilo, da dnevi prehitro bežijo mimo, da nimamo časa. Toda marsikdo v isti sapi našteje vse podrobnosti iz zadnje Kmetije ali pa iz kakšnega drugega resničnostnega šova, ki ga vrtijo na televiziji in ki, roko na srce, gledalcu ne prinaša kakšne posebne kulturne ali jezikovne obogatitve. Verjetno bi bili zelo presenečeni, če bi enkrat štopali, koliko časa porabimo za pametne telefone, za prebiranje zadnjih objav na različnih družbenih omrežjih. Verjemite, ne le minute, marsikatera ura bi se nabrala. Skoraj gotovo se vam ne bi nič bolje godilo ob izgovoru, zakaj morda že dolgo niste kupili kakšne knjige. Saj veste, ker naj bi bile predrage. Toda morda sprejmete izziv in si en mesec zapisujete, koliko denarja gre za drobnarije, kot je kavica s prijatelji, za razvado, ki se ji reče cigareti, ali pa za različne druge priboljške ali malenkosti. Hitro boste ugotovili, da mimogrede prilezete do dvajset evrov in več. Pa pogosto ne le enkrat na mesec. Saj ne rečem, da bi se morali odpovedati kavici v družbi. Sploh ne, saj je čas za drugega, še posebno v tem norem svetu, še kako pomemben, toda če bi vsaj enkrat ali dvakrat na leto namesto v kavarno zavili v knjigarno, vendarle ne bi bilo tako hudo.

Naj se sliši še tako oguljeno, toda z branjem širimo svoj besedni zaklad. In ko imamo besede, lahko in zmoremo ubesediti tudi naše najgloblje in najbolj intimne, najbolj drzne misli. Ko beremo, spoznavamo svoj svet in odkrivamo nove. Ko beremo, utrjujejo svoja prepričanja in odpravljamo predsodke. Ob dobri knjigi se lahko tudi iz srca nasmejemo ali preprosto spočijemo. December, ko so večeri dolgi, je torej idealna priložnost, da zopet začnemo brati. Sebi, svojih otrokom, ostarelim sorodnikom. Presenečeni boste, kako hitro mine čas ob odlični knjigi, ne le ob televiziji ali telefonu. In morda boste presenečeni ob spoznanju, da niso vse knjige zatežene, prezahtevne ali dolgočasne. Ravno nasprotno! Veliko je izjemnih knjig, le prepoznati jih moramo. Ali si pustiti svetovati. In ne pozabimo – če mi ne bomo brali in kupovali slovenskih knjig, jih ne bo nihče drug. Brati inu obstati, za to gre!