AVDIO: Slovenci na repatriacijo ne čakajo križem rok
Svet Petra Stopar
»V našo deželo v zadnjem obdobju prihajajo ljudje brez dokumentov, mi pa za tiste, za katere načeloma vemo, da so slovenskih korenin, zahtevamo razne, kar malo preveč birokratske stvari,« glede na trenutno zapleteno situacijo v Venezueli. Tako je na kritike o repatriaciji 55 Slovencev iz te obubožane južnoameriške dežele dejala ena od njihovih sorodnikov v Sloveniji.
Vključila se je v postopek, ki ga vodi Urad Vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu na ravni medresorske delovne skupine. Sama si predvsem prizadeva najti nastanitve za rojake, ki si želijo, čeprav s težkim srcem, oditi iz te južnoameriške države, v kateri po navedbah Dejana Valentinčiča iz urada vladajo »grozljive razmere«. Kdaj bi lahko 55 oseb, ki so zaprosile za repatriacijo, prišlo v Slovenijo, ni natančno jasno.
Je pa njihova sorodnica Mirjam Jarc za Radio Ognjišče povedala, da se jih veliko že pripravlja na življenje pri nas, med drugim so se začeli učiti ali izpopolnjevati slovenski jezik. »Ne čakajo križem rok, v smislu, ’dajte nam’,« je poudarila in dodala, da so dovolj dolgo odklanjali vsakršno pomoč, češ, »saj bomo zmogli«. Ko so prošnjo vendarle izrazili, je vedela, da so zadeve resne.
Slovenska karitas medtem vabi k darovanju. »Samo od letošnjega poletja je zagotovila pakete pomoči s hrano in higienskimi pripomočki za 40 družin v skupni vrednosti 8000 evrov in 16 paketov z najnujnejšimi zdravili,« so zapisali v humanitarni organizaciji. Ta sodeluje tudi v pripravah na vračanje Slovencev iz Venezuele v domovino. V tem trenutku lahko zagotovi stanovanja za štiri gospodinjstva in nudi pomoč s prevajanjem in urejanjem statusa, pravic in pomoči.
»Že nekaj let so razmere zelo kritične. Vlada velika humanitarna kriza. Primanjkuje hrane, zdravil, v mnogih krajih tudi elektrike in vode. Ob tem najbolj trpijo ranljive skupine, kot so otroci, nosečnice in starejši. Mnogo otrok je podhranjenih. Tudi mnogi Slovenci, ki tam živijo, so v velikem pomanjkanju, predvsem starejši. Večina prejme le do 5 dolarjev pokojnine. Mladi so večinoma odšli, starejši pa ostajajo na domovih in trpijo v hudem pomanjkanju osnovnih dobrin. Poleg tega nedostopnost zdravstvene oskrbe in zdravil še dodatno krepi stisko,« dodajajo na Karitas.
O razsežnostih stiske v Venezueli pričajo besede tam delujoče slovenske misijonarke s. Andreje Godnič: »Mnogi otroci imajo čisto obrabljene čevlje, ki jih ne morejo več nositi. Da lahko igrajo nogomet, si na noge navežejo kar kartone.«
Posnetku pogovora z Mirjam Jarc boste lahko prisluhnili tudi v Mozaiku dneva na Radiu Ognjišče, danes ob 18.00.
