Nacionalna RTV
| 05.10.2019, 20:03
Vodstvo RTV se je odzvalo na pisanje Staneta Grande v Družini in zanikalo, da bi manipuliralo s prenosom sv. maše in ostalih dogodkov ob slovesnostmi stote obletnice priključitve Prekmurja matični domovini ter prenosom papeževega obiska na Madagaskarju pri Petru Opeki. Kot svetnik RTV – tudi nekateri drugi – stalno opozarjam na nujnost, da bi se nacionalna televizija vsestransko angažirala in delovala kot nacionalna ustanova vseh Slovencev, tudi vernih, ki smo večinski del naroda.
Žal temu ni vedno tako in tudi način prenosa obeh dogodkov to potrjuje. Seveda niso problemi RTV le odraz stanja v hiši, pač pa tudi v širši družbi – na kar opozarja tudi Granda. Zato to toliko bolj terja kritično preverjanje vsestranskega delovanja RTV, saj bi morala kot javni medij izpolniti obvezo do celotne družbe, kakor je zapisano v njenih dokumentih.
Žal vodstvo in pristojni, z redkimi izjemami, še vse premalo storijo za izpolnitev pričakovanj javnosti oziroma večine državljanov plačnikov, ne le vplivnežev, ki še izvajajo pritisk in ovirajo kritične razprave v družbi in tako njeno demokratizacijo. Upravičeno OPS opozarja na te zelo pereče probleme, da odrinjeni in nemočni državljani kot plačniki medija ne najdejo dovolj ali sploh nobene podpore pri uveljavljanju svojih pravic na svojem javnem oziroma nacionalnem mediju.
Krepi se spoznanje, da javni blagor na škodo celotne družbe vse bolj postaja interes določenih skupin in ljudi, ki jim tudi javni medij daje podporo ali krepi vpliv, namesto, da bi kritiziral njihove zavržene anomalije.
Nadzorni svet je spomladi opozoril na probleme poslovanja same hiše in svetnike pozval k odstavitvi generalnega direktorja RTV. Kljub glasovanju 14 za in 12 proti predlog Nadzornega sveta za en sam manjkajoči glas ni bil sprejet. Nesorazmernost ostaja, vodstvo skuša doseči zvišanje prispevka celo prek internetnih uporabnikov.
Čeprav sv. mašo ob priključitvi Prekmurja vodstvo predstavlja kot »uspeh«, temu ni tako, ker ni bila v smislu katoliškega pojmovanja sv. maše direktno predvajana. Delno je temu botroval tudi škof Štumpf, ki je prvi predlog vodstva za indirektno predvajanje v nedeljo sprejel. A pravočasno smo opozorili na nujnost direktnega prenosa popoldne in eventualno ponovitev v nedeljo. Tik pred slovesnostjo vodstvo ni dovolilo, da bi prenos bil prek druge televizije, čeprav bi mogli dovolilne formalnosti pisno opraviti vzporedno ali naknadno.
Gledanost 16.000 družin drugi dan, s čemer se je pohvalilo vodstvo, je sicer lahko programsko-odstotno merljivi rezultat, ne pa tudi dobro opravljeno delo v smislu interesa vernih katoličanov, ki razumemo televizijsko posredovanje sv. maše direktno. Neposreden prenos bi bil seveda tudi priznanje Cerkvi in duhovnikom za njihov prispevek za priključitev.
A ko gre za cerkvene ali kritično-demokratične teme in ljudi, se rado zgodi, da slika in vsebina trpita na objektivni uravnoteženosti. Svetla izjema je bil papežev obisk na Madagaskarju in predstavitev Petra Opeke, ki ga je - naj bi šlo tudi za posredovanju izven hiše - predvajal drugi program, a ponovitve na prvem, s katero bi dosegli gledalce, ki ne dobijo drugega programa ni bilo, čeprav ima nacionalni medij sicer stalne ponovitve. Oba primera in npr. neobjava dogodka 5000 mladih v Stični na MMC in podobne stvari potrjuje pristranskost medija do obravnavanja katoličanov in Cerkve.
Ta ton je ubrala tudi poletna oddaja o »spolnih zlorabah v slovenski RKC«. Očitno ni šlo za reševanje perečega problema v družbi sploh, saj bi sicer oddaja morala govoriti primerjalno tudi o zlorabah v vseh drugih delih slovenske družbe, pač pa za mazanje podobe Cerkve oziroma proticerkveno propagando.
Objektivna uravnoteženost urednikovanja na nacionalni televiziji ostaja torej realno nerešeni problem. Pogosto o problemih, npr. Adrie govorijo ljudje, ki so jih sami zakrivili. Gledalci se upravičeno pritožujejo, da sklicevanje na »avtonomno« urednikovanje služi določenim interesom oziroma botruje ohranjanju nereda v naši družbi. Marsikaj potrjuje, da se par kritičnim novinarjem celo oži okvir delovanja.
Neuravnoteženost in neaktualizacijo slovenskih razmer potrjuje program 23. avgusta, ko je bilo na RTV SLO sicer govora o kršitvah pravic režimov v drugih državah, skoraj nič pa o grozodejstvih Roga ali drugih 750 morišč in taborišč po letu 1945, kjer so po nalogu takratnih diktatorjev nečloveško obračunavali s tisoči nedolžnih, izvensodno pomorjenih žrtev.
Zakaj Slovenija prek nacionalnega medija ta dan ni ponovno sočutno pogledala podob trpinov iz Hude Jame? Kdaj bodo odgovorni v politiki, sodstvu in medijih priznali, da brez soočanja z resnico boleče preteklosti ter priznanja stranpoti v sedanjosti ne moremo pričakovati uspešne prihodnosti državljanov in države. Za to mora sicer skrbeti vsakdo z odgovorno družbeno-politično držo, a tudi vsi skupaj, tudi s civilno nepokorščino, javnimi shodi, gotovo pa z etičnim, premišljenim in odgovornim odzivanjem v družbi. RTV je kot medij vseh državljanov dolžna podpirati ta prizadevanja.
