Ekologija po domače

Komentarji | 02.10.2019, 06:48 Rok Mihevc

Vstopili smo v nov mesec, do konca leta je še 91 dni, danes so se odprli hrami učenosti za študente. Tik pred vrati pa je tudi god svetega Frančiška, asiškega ubožca, ki je hkrati zavetnik živali, narave, čistega okolja, varstva okolja, ptic, rib, rastlin, trave, cvetja in tudi naravovarstvenikov. Zato je morda prav, da se ob prihajajočem svetovnem dnevu varstva živali tudi v Našem komentarju, navežem na aktualno okoljsko problematiko.

Svetemu Frančišku ni bila pomembna samo ljubezen do ljudi, ampak tudi skrb za živali. »To so moji bratje in sestre,« je govoril in se z največjim veseljem pogovarjal z vsemi živimi bitji. Tako so ga videli na obali morja, kako se pogovarja z ribami, ali na vrhu hriba, kako kramlja s pticami. Svojo ljubezen do narave in do vsega stvarstva je Frančišek malo pred smrtjo zapisal tudi v ikonični »sončni pesmi«, ki še po 800 letih seže ljudem v srce. Na njegov godovni dan ponekod njegovi nasledniki, manjši bratje, blagoslavljajo živali in rastline in s tem opozarjajo, da smo vsi dragoceni v Božjih očeh. Ekologija, skrb za živali in okolico v kateri živimo, torej ni nekaj kar bi bilo krščanskemu človeku tuje. Še več, k temu je poklican.

Tu nam pride pred oči lik mlade okoljske aktivistke Grete Tunberg. Ta se s svojim zavzemanjem za okolje v imenu mladih sveta sprašuje, kakšno Zemljo si želimo? S svojo pojavo, predvsem pa z nastopom na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov je dosegla, da jo eni hvalijo, drugi pa imajo nanjo alergijo. Le redko kdo je indiferenten. Strinjamo se lahko, da je bil njen nastop več kot nekoncevialnen. V obraze svetovnih voditeljev je zabrusila, da „ne bi smela biti tu, morala bi biti v šoli na drugi strani oceana. Pa se vseeno vsi obračate na nas (mlade) po upanje. Kako si drznete! S svojimi praznimi besedami ste mi ukradli sanje in otroštvo ..."

Je Greta obraz prihodnosti, ki obtožuje in terja spremembe, ali je zgolj 16 letna razvajena smrklja, ki je v Ameriko odplula na jahti iz karbonskih vlaken, ki stane 13 milijonov evrov, ki jih ni zaslužila, dnevno uporablja družbena omrežja, drugi pa za to plačujejo? Priznati moramo, da si je prislužila ogromno medijske pozornosti in opozorila na pereče probleme. Če nam je njen trmasti obraz simpatičen ali ne, nas vseeno opominja, da so spremembe potrebne, kajti nimamo rezervnega planeta, kamor bi se lahko preselili, ko bomo tega dokončno uničili.

A kaj lahko stori posameznik na sončni strani Alp ob zavedanju, da na našem planetu Kitajska in Združene države Amerike sami poskrbita za skoraj polovico vseh izpustov toplogrednih plinov, vsa Evropa z osemindvajsetimi državami pa manj kot 10 odstotkov. Kakšna je sploh lahko vloga Slovenije in mene kot posameznika? Ali ni tako, da samo ločevanje odpadkov ne bo prineslo okoljskega olajšanja. Treba bo storiti nekaj več. Žal je Slovenija tukaj le drobec na katerega še kako vplivajo globalni igralci.

Zavzemanje za okolje, živali, naravo je nujno in potrebno a ni enoznačno. Poti so različne. Svetemu Frančišku nekoč in Greti Tunberg danes, je skupno zavedanje, da je treba nekaj storiti. Zato je prav, da smo ekološko naravnani. K temu nas spodbuja tudi papež Frančišek, ki je leta 2015 izdal encikliko Laudato si, v njej pa je opozoril na številne okoljske težave, še posebej na podnebne spremembe. Vedno znova nas poziva k bolj odločnemu zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in iskanju čistejših virov energije.

Opozoriti pa velja tudi na določene stranpoti ekoloških aktivistov, ki lahko v preveliki želji po hitrih spremembah zaplujejo v vode, ki iz ekologije naredijo ideologijo. Tako so vse radikalnejša gesla kot so Pomagajmo okolju imejmo manj otrok, postanimo vegani in podobno. Danes v Sloveniji govoriti o manj otrocih je znamenje duševne bolezni. Demografska slika je tako slaba, da nas bo lahko Slovencev že do leta 2060 manj ko milijon. Nadomestili nas bodo seveda prišleki. Ali je to ekološki aktivizem, ki si ga želimo in hočemo? Ali pa veganstvo, ki vse bolj nadomešča vegetarijanstvo. Se pravi zdaj tudi mleko, jajca in drugi živalski produkti niso več zaželeni. Zato v nakupovalnih centrih vse večkrat protestirajo pred mesnicami. Ne gre več za miselni preskok, za zavedanje „na višjem nivoju“, ampak to prerašča v zapoved. In kdor ne razmišlja tako, je avtomatsko na drugi strani, je nasprotnik, kmalu lahko sovražnik.

Kako torej najti skupno pot, konsenz, ki bo pomagal ohraniti naš svet prijazen tudi za zanamce? Samo podnebni protesti težave žal ne bodo rešili, lahko sicer opozarjajo nanje, ampak rešitev prihaja le z mladimi in starimi, ki moramo stopiti skupaj in začeti aktivno delati za spremembe. Le tako se bo kaj spremenilo. Če bomo samo protestirali in drug drugega obtoževali ne bomo nikamor prišli, kajti igrati žrtev je najlažje, saj se stvari same pač ne premaknejo.

Stara krščanska ideja je, da je treba izkoristiti vse, kar lahko pripomore k dobremu in mati Terezija je dodala da je le ena kapljica v oceanu, a če je ne bi bilo, bi bil ocean siromašnejši. Zato ni nobeno prizadevanje za okolje nesmiselno in tudi najmanjše dejanje je vredno več kot veliko govorjenja.