Nekoč nad svoje ljudi z revolucijo, danes s Černobilom

| 13.09.2019, 14:55

Pretekli teden nam je prinesel vrsto dogodkov, ki prikazujejo globinsko stanje celotne slovenske družbe. Z veseljem bi uporabil le izraz slovenske države ali celo samo oblastne elite, a se bojim, da s tem ne bi zajeli vsega.

Kar prisluhnite, kako pravzaprav vsi, kadar se lotimo kakega vprašanja, povezanega z družbo, gospodarstvom ali tudi z osebnimi stvarmi, v svojih stavkih govorimo o državi. Država bi morala to, država bi morala ono. V mnogočem je to zgrešeno, ker bi se morali te miselnosti otresti in sami poprijeti za določene stvari, ne pa da kot v socializmu izklopimo razum in lastno pobudo ter se prepuščamo podrobnim regulacijam države. V mnogo- mnogočem pa je seveda taka kritika države tudi upravičena. A če jo kritiziramo upravičeno, ni prav, da se vselej ustavimo pri tem, pač pa moramo vsaj še korak dlje: kdo skoraj brez presledka vlada vse od uzurpacije oblasti pred slabimi osemdesetimi leti! Če nekritično udrihamo po državi, je to samo voda na mlin onim, ki je ne marajo, a so si jo vseeno prisvojili.

Zelo podobno, kot se dogaja z izrazom država, ki je nek imaginaren dežurni krivec, se dogaja tudi z izrazom politika. Težko najdeš človeka, ki se bo postavil njej v bran. Oziroma zahteval selektivnost. Problem je namreč popolnoma isti kot pri državi. Ena sorta politike nam vlada v nedogled. Ne samo, da je zavozila prejšnjo državo. To počne uspešno že trideset let tudi v Sloveniji. Pri tem sama plasira nesramne krilatice čez politiko, sebe pa po potrebi opredeli kot civilno družbo, za stroko ali kaj tretjega.

Poleg tega se sami razdelijo na celo vrsto strančic, ki so si po svojem bistvu podobne kot jajce jajcu: težko skrivajo sovraštvo do krščanstva, zatirali bi privatno pobudo, na proslavah slavijo laž in zločin, nimajo težav opravičevati najhujši totalitarizem, za sabo imajo mafijske mreže, iz enega centra si podrejajo vse veje oblasti, strašno jih mika ukiniti svobodo govora. Vse to so značilnosti, ki so daleč od demokratičnih strank, ki hočejo vzpostavljati svobodno družbo.

Da je mera polna, se razen izjem vsi, ki imajo v družbi kako besedo, na vse kriplje trudijo kazati jim lepo ogledalo. Samo en primer. Koalicijo iz takih ekstremno levičarskih strank mirno redno označujejo kot levo sredinsko. To počne tudi večina medijev, ki naj bi gravitirala na demokratično stran. Za nameček se najde še stranka, ki naj bi bila krščanska, a znotraj opisane situacije išče sredino med jasno demokratično usmerjenostjo in opisanimi poganjki bivšega režima.

A navsezadnje je treba priznati: tudi pri nas je demokracija vzpostavljena do te mere, da kljub vsem grdim nesorazmerjem državljanom omogoča alternativo. Normalno čuteči ljudje bi vendarle morali izbirati znotraj demokratične palete. Na volitvah in v vsakdanjih opredelitvah bi morali podpirati stranke, za katere ni vprašanje, da je prelom z bivšim režimom nujen. To se ne dogaja in zato smo, kjer smo.

Tudi pretekli teden ni bil izjema.

Poglejmo primer iz zgodovine. Na slovesnosti, kot je bila v nedeljo v Ferdrengu oziroma v Podlesju se ni trlo ljudi. Tam je po vojni trpelo nešteto nedolžnih žensk nezaslišane muke, a če po ulicah opazuješ sprehajalce, je vtis, da njihov svet seže le do vprašanj, kako sumljivo mehko se je pretekli teden iztrebljalo njihovo sfrizirano štirinožno ščene.

Primer zatolčene domoljubne zavesti. Sveti oče je obiskal našega misionarja, ki mu je ime lepo preprosto po slovensko Peter. Peter je za svoje domače, za slovensko skupnost v Argentini, za kolege misijonarje, za sobrate lazariste in tako naprej. Po slovenskih medijih – tudi cerkvenih – pa je seveda spet odmevalo od Pedrov.

Pravna država. Danes je ravno sedmi dan, od kar vemo, da Slovenci nimamo nobene predstave, kaj pomeni znesek 29 milijonov evrov. Ali 45. Kaj šele milijarde, ki so poniknile brez kakšrnih koli člankov.

Zunanja politika. Tudi v tem segmentu Slovenija pomeni vse manj. Pri čemer je dodelitev komisarskega resorja tako rekoč obrobna stvar. So pa oblastniki sočasno poniževali našo državo z udinjanjem režimu v Moskvi, ki je pod sankcijami zaradi agresorskih dejanj.

A morda se tu notri skriva upanje. Ljudi očitno ne zrevoltira, ko jih počasi kuhajo s poneumljanjem otrok, ne popade jih sveta jeza, ko manipulirajo z migranti, ne razjezi jih, ko jim uničujejo zasebno pobudo, mirno prenašajo davljenje z davki in zanikrnimi zneski plač in pokojnin, ne stopijo na cesto, čeprav se prek zdravstvenega sistema norčujejo iz njihovega zdravja, komaj kdo se obregne ob zapovedano plačevanje pristranske državne televizije, mirno gledajo krajo ob gradnjah, cest, predorov, tirov, ki jih obenem še ni in ni.

A nekje vendarle mora biti meja. Ta teden je bilo od oblastnikov slišati, da so zmožni svoje igračkanje z ljudmi vnesti tudi v gradnjo drugega bloka nuklearke. Ni problem gradnja sama na sebi, ampak kakšna gradnja! Morda bo pa vsaj grožnja s to skrajno nezanesljivo tehnologijo pri tako nevarnih rečeh, kot je jedrska elektrarna, zadostovala. Morda bo grožnja s Černobilom tista meja, da bodo ljudje rekli: dovolj je!