p. mag. Branko Cestnik
Cestnik: Totalitarni režim potrebuje nedolžne žrtve, kakor zidar potrebuje opeko
Spoznanje več Rok Mihevc
23. avgust, vseevropski dan spomina na žrtve, je bil osrednja tema tokratne oddaje »Spoznanje več, predsodek manj«, v kateri smo gostili klarinetinca in blogerja, p. Branka Cestnika. Dotaknili smo se tudi slovesnosti v Prekmurju, vloge ženske v Cerkvi ter požarov v Amazoniji.
23. avgust zahteva drugačno optiko na žrtve
Evropejci smo bili nacionalno in imperialistično kdaj sprti, kdo bo imel kakšen kos sveta zase, je uvodoma dejal Cestnik. Na koncu pa smo bili tudi ideološko sprti. »Ta naša sprtost pogojuje pogled na zgodovino, vsak jo interpretira svojemu idejnemu, svetovno-nazorskemu, ideološkemu polju ustrezno. 23. avgust pa zahteva drugačno optiko na žrtve.«
Žrtve Auschwitza, Frankolovega, Hude jame so žrtve iste človeške hudobije
Nekdo, ki je bil po krivici ubit v Auschwitzu, nekdo, ki so ga obesili na Frankolovem, nekdo, ki so ga živega zazidali v Hudo jamo, to so vse žrtve iste človeške hudobije. In vse te žrtve imajo enako dostojanstvo. Ko ocenjujemo velike ideološke sisteme, jih moramo ocenjevati z očmi žrtev in tem izreči pieteto in zadoščenje, ki ga v tem življenju niso imele. Da ga imajo vsaj v našem civilnem spominu. In če smo verni, da jih izročamo Bogu.
Ko pozabiš na žrtve, odvržeš Kristusa, podaljšuješ njihovo žaljenje
Ljudje se izogibamo žrvam, hočemo zgladiti stvari, gledati z drugega zornega kota, zato pozabljamo na njih. Nemški teolog Johan Baptist Metz pravi, da vsi sistemi težijo k pozabi žrtvam in s tem implicitno pozabljajo Kristusa, ki je alfa žrtev, velika žrtev. Ko ti te male žrtve, vsakdanje uboge ljudi, ki so jih sistemi uničili, vržeš iz spomina, pohodiš, postaviš v kot in se jih nočeš spominjati, z njimi vred odvržeš Kristusa. Zato je spomin na žrtve pomemben, to je nekaj kristološkega, da žrtve dvigneš iz pozabe. Če pozabljaš na žrtev, je ne vidiš, podaljšuješ žaljenje žrtve. Slovenec, ki nič ne ve o žrtvah komunizma pri nas, podaljšuje žaljenje teh žrtev. Ko noče vedeti o žrtvah, dvakratno podalšuje njihovo žaljenje.
Kaj lahko Slovenci storimo, da bi mistiko zla presegli?
»S pojmom mistika zla mislim na strahotne demonske režime, ki so raznih vrst, tudi kapitalizem zna biti takšen. Režim svoj uspeh dosega preko nedolžnih žrtev. Že na začetku človeštva se je pojavilo žrtvovanje ljudi k Bogovom, v smislu, če želiš zagotoviti blagor, zdravje, srečo, uspeh, mora nekdo nedolžen umreti. Ta demonska logika zna biti v ljudeh in teh sistemih. Ko ustvarjajo nedolžne žrtve na podzavestni način, težijo k darovanju demonov,« se je Cestnik izrazil v antičnem jeziku.
Nedolžne žrtve so davek režima hudiču
»Iščejo blagoslov demonov in da bi ga pridobili potrebujejo toliko in toliko nedolžnih žrtev. Totalitarnim režimom se nedolžne žrtve ne zgodijo tako, kot se zgodi zvin gležna, ko greš v hrib. Režimi potrebujejo nedolžne žrtve zase, da zgradijo svojo mračnost in demonskost, kakor zidar potrebuje opeko, da zgradi hišo. Te nedolžne žrtve so davek hudiču. Režim plača ta davek, da pride do oblasti, skuša zaživeti in vlada ljudem. To mistiko zla moramo prepoznati in se ji znati odreči, kajti želja po oblasti je v človeku tako močna, da bi še hudiču dušo prodal, samo da bi dosegal to oblast.«
Oddajo je pripravil in vodil Jože Bartolj.
