Koliko smo vredni Prekmurci?

| 17.08.2019, 19:43

Praznujemo sto let, odkar je Prekmurje del domovine Slovenije in od kar nas mostovi, ljudje in skupna zgodovina povezujejo z matičnim slovenskim narodom. No ne moremo mimo grenkega priokusa, ki se prikrade v naše nasmejane obraze, ko pomislimo na način, kako se na proslavo pripravlja in gleda iz slovenskega varnega središča in kako se še zmeraj znova dogaja, da si manj cenjen ker gučijš a ne govoriš…

Sodelavka mi je nekoč rekla, da smo Prekmurci veliki lokalni patrioti in borbeni ljudje. Vem, da je v tem kar precej resnice. Naš narodnostni značaj je oblikovala življenjska situacije male okrogline ob Muri.

V mnogočem se razlikujemo od ostalih slovenskih pokrajin, ne samo po govoru. Ste se pripeljali v Prekmurje po avtocesti? Ali veste, kdaj šele smo jo dobili? Ali veste, koliko so se morali Prekmurci boriti, da bi se vasi osvobodilo od ogromnih tovornjakov, ki so dolga leta dan in noč drveli mimo naših hiš, šol in vrtcev? In še ta sedanja avtocesta ni ravno takšna kot drugje v Sloveniji. Malo je ožja…saj je za Prekmurje dobra, ali ne?

Radio Ognjišče praznuje svoj 25.letnico. Ali veste, kdaj smo lahko začeli normalno poslušati radio Ognjišče v Prekmurju? Spet so se morali verniki boriti in so šli vse do državnega zbora, da so naši ljudje lahko poslušali slovensko sveto mašo in se jim ni bilo več treba učiti moliti po hrvaško, saj so do tedaj lahko spremljali le hrvaške maše…

Prekmurje ima čudovita polja in krasne vasi. Ali veste, da je v teh vaseh vse več praznih hiš? Lepe, velike prazne hiše… Za mali denar jih pogosto kupujejo tujci… Mladi vse pogosteje spet odhajajo na delo čez severno mejo v Avstrijo, kot so hodili pred časom njihovi dedki in babice… Stari in osamljeni kmečki ljudje z nesramno majhnimi pokojninami pa morajo v domove starejših občanov čez južno mejo na Hrvaško, ker so v domovini te ustanove predrage ali prezasedene…

Vse manj je otrok… Velika tovarna Mura, ki je izgledala kot rešiteljica za tedanje prebivalstvo naše ravnine, ni preoblikovala samo podobo pokrajine, ampak predvsem podobo naših žena, mater, družin… Od kmetic so postale socialistične delavke, ki so prav zaradi nove ideologije omejile rojstva otrok in videle napredek v pridobivanju vse večjih materialnih dobrin… Možje so bili pogosto nekje ob strani, še zmeraj na kmetijah, ali pa kar sami, neporočeni… Največ samomorov v Sloveniji je bilo prav med moškim prebivalstvom Prekmurja..

Prekmurje je nekoč bilo pokrajina s številnimi duhovnimi poklici… Koliko redovnikov, redovnic, duhovnikov in škofov je naša ravnina podarila Cerkvi! Potem pa se je zaustavil verski navdih, že dolgo je velika pavza, predvsem ženskih redovnih poklicev…Pa saj še hodimo v cerkev, še zmeraj radi molimo in romamo k Mariji pod Logom v Turnišče, a nekaj je, kar nam odvzame žar v srcu in upihne ogenj navdušenja…

Da ne govorim o politiki! Smo čisto na repu vseh razmišljanj, projektov in dogajanj. Rada bi vprašala tiste, ki bolj poznajo politike in javne osebe v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, ali je kakšen politik, ki bi iz središča ali iz kakšne druge slovenske pokrajine, prišel in se naselil v Prekmurju z željo, da pomaga narodu na obrobju domovine?? Jaz ne poznam nobenega… Sem pa zato vesela, srečna in ponosna, da imamo duhovnike, ki so prišli iz glavnega mesta in od drugod, se naselili med nami, zaživeli z nami, se naučili našega guča in so pogosto bolj Prekmurci kot mi! Ja, mora biti še nekaj več kot le materialna korist ali pridobivanje točk za politično popularnost, da prideš in se naseliš in zaživiš v Prekmurju!

Sprašujem se tudi, koliko smo mi, prebivalci Prekmurja, sploh vredni za našo državo? Ko vidim, kako krčevito se že od same osamosvojitve bori za tistih nekaj morskih milj, me malo stisne pri srcu, saj kdo se pa bori za Prekmurje in Prekmurce? Komu so važni ljudje na naši strani Mure? Nimamo ne nafte, ne morske poti, nimamo turizma, niti bogatih rudnikov. Imamo le pšenična polja in veliko slovensko srce, ki ljubi ta košček domovine, kot ga ni in ga ne bo ljubil nihče drug… Bi se kakšen vodilni politik upal narediti spor s celo Evropo, da bi pomagal ljudstvu, ki se je stoletja borilo za slovenski jezik in slovensko identiteto? Lahko ponosno trdim, da je v Prekmurju slovenščina bolj doma kot sredi glavnega mesta!

Upala sem, da bo za našo stoletnico prišel v Prekmurje cel državni zbor, da pokaže, kako pomembno je povezati vse pokrajine in ljudi naše male države. Upala sem, da bo iz hramov kulture rojena velika akcija, kot npr. da sredi Murske Sobote državna opera na prostem pripravi izvedbo opere in tako zadoni pesem svobode tudi med Prekmurci, obenem pa se osvobodimo predsodkov, da smo vsi v tej obrobni deželi neizobraženi, kmečki, preprosti ljudje…

Pa se nič od tega ne bo zgodilo! Jubilej bomo praznovali z evharističnim slavjem. In slišim, da to nekatere moti. Ne vem zakaj. Če ne bi bilo prekmurskih duhovnikov, ne bi bilo slovenskega Prekmurja. Ali smo res še tako polni kompleksov, da ne moremo priznati, da je Cerkev naredila ogromno dobrega in da tudi danes ohranja narodno zavest in ljubezen do domovine? Bi res bilo bolje, da smo tudi Prekmurci ena od narodnostnih manjšin, da bi nas država bolj pazila, podpirala in nam dovolila stvari, ki jih drugim ne?

Praznovali bomo tako kot to mi znamo - s pesmijo, s solzami v očeh in z odprtim ganjenim srcem. Ker vemo, kako zelo ljubimo našo pokrajino na obrobju matere Slovenije. Ker vemo, da če je ne bomo mi ljubili, bo ostala neljubljena in pozabljena. Ker želimo biti del Slovenije, četudi se včasih zdi, da nas domovina ne mara ali bi se nas rada rešila… Mi bomo ostali Slovenci, pa če to drugi hočejo ali ne.

Naj se na koncu zahvalim Cerkvi, katoliški Cerkvi za vse njeni slavne može in duhovnike, ki so ohranili naš narod in jezik. Četudi bi si zaslužili vsaj en film ob stoletnici ali vsaj eno dramsko uprizoritev, naj bo dovolj, da jih nosimo v svojih srcih vsi mi, ki gučijmo in se joučemo po prekmurski, a s srcem ljubimo in govorimo slovenski.