Dr. Aleš Musar: »Na dražbah iščem predmete, ki sodijo v slovensko dediščino«

Slovenija | 01.07.2019, 06:30 Nataša Ličen

Slovenija ima bogato dediščino. Mnogo je zgodb, ki jih žal širša družba ne pozna. Med temi je pred pozabo in propadom uspelo uiti stavbi iz leta 1908 z elementi ruske podeželske vile.

Lepotica - primestna vila v Zgornjih Gameljnah – je oživila po zaslugi dr. Aleša Musarja. Ko jo je pred leti kupil, je bila potrebna temeljite obnove. Propadajoča lepotica je znova dobila notranjo in zunanjo podobo iz časa svojega razcveta.

Ko sem jo videl, sem o njej vedel malo

Dr. Aleš Musar, poslovnež: »Ruska dača je kulturni spomenik, z mojega stališča pa ideja ohranitve nekega časa. Navezuje se na neko obdobje, ki živi v kolektivnem spominu. Morda je nekoliko nepopolno zapisano, govorim o obdobju pred prvo svetovno vojno. Pozabili smo, da je bila Slovenija del evropske kulture, da ni bila izoliran podeželski prostor, imeli smo močno meščanstvo in ta del se je nekako izgubil iz naše zavesti. Ravno ta pogled na kulturo časa, ki velja za obdobje elegance in umirjenosti, sem želel obnoviti v Ruski dači. Stavba predstavlja čudovit okvir, znotraj katerega lahko naredimo okolje iz časa pred prvo svetovno vojno in še več, da v tem ambientu lahko ustvarimo tudi atmosfero tistega časa.«

Brez osebnega interesa takšen projekt težko zaživi

»Zanimanje in navdušenje nad kulturno zgodovino je v meni. Zdi se mi logično v prostor iz leta 1908 dati nekaj, kar v to obdobje sodi. Princip pri opremi je bil, da v hišo umestimo predmete, kakršne bi lahko svoje dni izbrali Petričevi. Če bi gospa Marija Petrič šla leta 1908 v trgovino po komplet porcelana, bi lahko naročila točno takšnega, kakršnega imamo zdaj tudi v Ruski dači. To nam je bilo pomembno. Tisto, kar navdušuje so zgodbe, ki jih predmet prinaša.«

Po predmete na evropske dražbe

"Na dražbah, ki so v okolici Slovenije, resnejše dražbene hiše se začnejo v Avstriji na Dunaju, v Italiji, nadaljujejo se po vsej Nemčiji in vse do Anglije, načrtno iščem predmete, ki sodijo v slovensko kulturno dediščino. Želja je, da imamo v Ruski dači tudi takšne predmete, ki sodijo v Slovenijo, pa jih do sedaj še ni bilo. Načrtno iščem predmet za katerega točno vem, na katero mesto v dači ga bomo postavili.«

Diplomiral iz kemije, danes strokovnjak za umetnostno zgodovino

»Ključna beseda je radovednost, potem interes in znanje, ki ga dobimo s časom. Moja mentorica je rekla, da diploma ne sme predstavljati dokaz znanja, ampak mora predstavljati dokaz učljivosti. Človeka ne more določati nekaj, kar je počel od svojega 18. do 23. leta, za vse življenje. Svobodnim smo in gremo lahko za svojimi interesi kadar in kamor hočemo.«

Meščanstvo in Slovenci?

»V kolektivnem spominu je kot bi se sramovali tega dela naše zgodovine. Popolna neznanka med ljudmi. Presenečeni so nad resničnimi zgodbami, ko jih zasledijo, o ljudeh, ki so živeli na tem področju. Pozabljamo, da so bile slovenske dežele popolnoma vpete v ves razvoj meščanstva v 19. in v začetku 20. stoletja. Pozabljamo, da je bil v Ljubljani eden najpomembnejših dogodkov evropske zgodovine, Ljubljanski kongres leta 1821, ki je bil zaključek serije kongresov, ki predstavljajo prvi preizkus dogovarjanja v Evropi. Ljubljana je takrat gostila dva dvora in kup delegacij različnih držav.«

Kar piše Cankar, je vse res, a je res tudi veliko več

"Meščanstvo je bilo v zadnjih desetletjih ideološko neprimerno. Imeli smo tudi slovensko meščanstvo, ni bilo zanemarljivo, daleč od tega, imeli smo industrialce, župane, intelektualce, odvetnike, a večina je bila nemškega porekla, in od tod morda tolikšni zadržki. Vse kar piše iz tega časa Ivan Cankar je res, toda res je tudi veliko več od tega, kar piše Ivan Cankar. In, ta del smo pozabili.«

Pritegne poglede

»Logično se mi zdi, da je Ruska dača odprta in dostopna ljudem. Tudi, če ne bi bila kulturni spomenik bi jo odprli in želeli pokazati javnosti. Sklenjene imamo sporazume z vsemi glavnimi Institucijami v Sloveniji, ker je naš interes, da so zgodbe in predmeti v Ruski dači avtentični. Ruska dača je presenetljiv element v slovenskem okolju in seveda pritegne poglede. Kakšni bodo odzivi?, pustimo času čas.«

Slovenska javnost je skeptična do poslovnega sveta.

»Neuspeh je v Sloveniji sramota, uspeh pa po vsej verjetnosti lopovščina. Ta razmeroma negativna klima do podjetništva posamezniku prepušča odločitev, da vsak v svojem vrednostnem sistemu presodi, kaj je etično. Moj primarni motiv pri obnovi dače ni bila želja ohraniti dediščino. V poslovnem smislu bi rad pokazal, da se vlaganje v kulturno dediščino na dolge proge splača. Če seveda veš, kaj s tem narediti. Ne moremo obnoviti grad in potem ne vemo, kaj bi z njim ali v njem obudili. Ruska dača dela reklamo sama sebi.«