Razglednica Arboretum: Uničiti staro, uničiti lepo?
| 25.06.2019, 08:40
Arboretum Volčji potok (Souvanov park) je največji arboretum v Sloveniji in edini samostojen arboretum pri nas. Naselje Volčji Potok ali Wolfsbühel ima dolgo zgodovino, po legendi pa naj bi se kraj tako imenoval zaradi volkov, ki so tod pogosto plenili.
Kraj prvič posredno omenjajo zgodovinski viri 1220 v darilni listini iz Turjaka, v kateri zasledimo ime grajskega gospoda Hermanusa de Wolfspracha. To ime izvira iz Volčjega na Blokah blizu Starega trga, zato sklepamo, da je Herman prišel iz omenjenih krajev. V Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor navaja, da je ob koncu 16. stoletja imela Volčji Potok v posesti rodbina Bonhomo.
Po Valvasorjevi dobi so bili lastniki Volčjega Potoka dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, nato pa rodbina Gozani. Leta 1882 je posestvo Volčji Potok od vdove Fredinanda Gozanija kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan. Ta je 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom.
Posestvo je podedoval sin Leon, ki je okoli graščine zasnoval dvanajst hektarov parka z ribniki in nasadi eksotičnih dreves. Revolucija na naših tleh je naredila veliko škodo na gradovih in v dolgo vrsto opustošenih gradov spada tudi Graščina Souvanovega parka.
Aprila leta 1944 so Graščino, ki je na tem mestu stala vsaj 300 let, zasedli, izropali in požgali slovenski partizani pod srbskim poveljstvom.
Po pisanju časnika Gorenjski glas je z uničenjem graščine park izgubil svoje parkovno-arhitekturno sidrišče ter tudi kakovostno arhitekturo na svojem osrednjem in najbolj izpostavljenem položaju. Dvorec in Souvanov park kot zgodovinsko jedro današnjega Arboretuma Volčji Potok sta tvorila celoto, ki je brez grajskega poslopja okrnjena, nerazumljiva in nelogična.
Vodstvo Arboretuma pa pravi:
»Menimo, da je treba dvorec vrniti na svoje mesto, to je naša dolgoletna želja in dolžnost. Glede ne to, da je substanca zgodovinskega Souvanovega parka celostno ohranjena tako po rastlinju kot ideji, kar je v Sloveniji posebnost, je logično, da Dvorec na novo postavimo v videzu iz Souvanovega časa.
Med vojno poškodovan in uničen zgodovinski stavbni fond je večina srednje Evrope obnovila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, Souvanov dvorec pa na to čaka že sedemdeset let. Postavitev dvorca v srcu Arboretuma Volčji Potok bo tako tudi znak pozitivnega odnosa Republike Slovenija do stavbne dediščine.«
Leon Souvan je kot zadnji zasebni lastnik posestva umrl kmalu po vojni leta 1949. Takoj po njegovi smrti so komunistične oblasti nacionalizirale celoten kompleks in ga leta 1952 dodelile v upravljanje Agronomski in gozdarski fakulteti v Ljubljani, ki ga je preoblikovala v javnosti odprti arboretum. Leta 1965 se je sodelovanje z Agronomsko fakulteto končalo in med letoma 1965 in 1999 je Arboretum deloval kot finančno samostojen subjekt. Od leta 1999 naprej pa je kot kulturna in naravna dediščina nacionalnega pomena v upravljanju slovenske države.
Arboretum Volčji potok, ki ga imenujemo tudi Souvanov park, načrtno urejen park in nasad lesnatih rastlin oz. dreves, grmovnic in trajnic ter samoniklih rastlin, ki služijo v raziskovalno – prosvetne namene. Od drugih arboretumov se razlikuje po tem, da so bila drevesa in grmi od začetka naprej sajeni v parkovne prizore in ne zgolj v anonimno zbirko. Druženje rastlin nam tako služi kot zgled, katere rastline so ekološko združljive in na pogled privlačne. Razteza se na 88 hektarjih in obsega pet urejenih jezer ter 30 hektarjev gozda, v katerem je zlasti pomembna pri nas redka združba jelke in trokrpega mahu. V Volčjem Potoku uspeva približno 2.500 vrst in sort iglavcev in listavcev ter okoli 300 samoniklih zelnatih rastlin. Število različnih trajnic in enoletnic se iz leta v leto spreminja. Drevesa in grmi pripadajo tako osnovnim botaničnim vrstam iz Evrope, Severne Amerike in Azije kot kultivarjem, ki so bili vzgojeni v okrasne namene. Najbogatejše so zbirke vrst javorjev, lip, brez in bukev. Med javorji je posebno veliko kultivarjev pahljačastega javorja. Pozornost zaslužijo tudi luskasti iglavci, ki jih je največ okoli rozarija. Bogata je tudi zbirka, hrastov, japonskih češenj, magnolij, borov, jelk, cipres, smrek, tis, tuj, in rododendronov.
Skupno je v parku preko 4500 domačih in tujih rastlinskih vrst dreves, grmovnic in drugih rastlin. Obiskovalci najbolj občudujejo rododendrone in vrtnice. Strokovnjaki hvalijo še zbirko zimzelenih listavcev.
