Jernej Kosmač: »Luč na »gavge« sveti na vseh kontinentih«
Slovenija Nataša Ličen
Ob bližnjem prazniku države smo k pogovoru za oddajo »Naš gost« povabili Jerneja Kosmača. Najraje sliši, če ga predstavimo kot rokodelca. Po poklicu je strojni inženir, toda svoje delo je posvetil izdelovanju replik predmetov iz naše preteklosti.
Pred pozabo v burnem toku minulega časa je uspel ohraniti več izdelkov, pomembnih za kulturno in tehniško dediščino slovenskega naroda.
Rokodelstvo je najprej veselje.
»Začelo se je z ljubeznijo in pozneje je prešlo v poklic. Prvi uspehi so me spodbudili, da sem vztrajal. Ko je za menoj še sin želel nadaljevati, sem v tem videl potrditev svoje odločitve in vztrajnosti. Veliko veselja je bilo v tem poklicu, seveda tudi borbe za obstoj. Finančne zahteve so marsikoga odvrnile, pri nas odnos do rokodelcev ni dober. Izdelki so ročno izdelani, v njih je nekaj, kar ne moremo ovrednotiti z denarjem. S tem delom ne obogatimo, delamo zaradi predanosti in ljubezni.«
Znanje se bo žal izgubilo
Mojster Jernej Kosmač vzrok za razmere v upadanju mojstrskih in obrtniških znanj vidi tudi v pomanjkanju šol za rokodelstvo. »Svoja leta so govorili, da bodo ustanovili šolo za restavratorstvo in ostale obrti, toda žal ni bilo nič iz tega. Zato se bojim, da bo to znanje s časoma izumrlo.«
Predmete, ki so jih nekoč izdelovali in uporabljali naši predniki, je iskal po muzejih, domačijah, na podstrešjih kmetij.
Ko so mu jih lastniki zaupali, je bilo treba najprej vse skrbno premeriti, izrisati in se lotiti skrbne ter natančne izdelave.
Zanimiva je zgodba pastirske sončne ure.
Ko jo je našel, lastniku ni bilo prav, da bi jo g. Jernej oživil in predstavil širši javnosti. Pa je vztrajal. Doma je izdelal svojo, več tednov zapored s sinom preverjal delovanje, meril senco in ko je bil zadovoljen, svoj izdelek pokazal tudi lastniku izvirnika. Sprva ga ni bil vesel. Izdelek je vseeno vzel iz rok g. Jerneja, ga preizkusil ter ugotovil, da deluje in je verodostojen posnetek. Omehčal se je in postala sta prijatelja.
»Ko je bila moja mama še živa, sem vsak izdelek, ki sem ga prvič izdelal, najprej pokazal njej. Njej in svoji ženi. Bili sta kritični in najboljši sodnici.«
Predmeti pripovedujejo, o nas in našem življenju.
»Slovenci ne smemo misliti, da ničesar ne znamo. Ni prav, da ob prazniku ni izobešenih več zastav. To bi moralo biti. Več domovinske vzgoje. Mladi skušajo po svoje, želijo si ekonomske neodvisnosti. Saj delovni so. Prepoznam na stojnicah, kjer se zelo rad družim z ljudmi, kako radi ljudje pripovedujejo o svojih spominih, od njih izvem marsikaj. Povezani smo in čutimo prijateljstvo. Resnično uživam pri tem. Ljudje me bogatijo in srečen sem, ko se ob naših izdelkih iz naše delavnice spomnijo znova svoje mladosti.«
Najslabše je biti brez zadolžitve
»Skušam delati kolikor še lahko. Najbolj sem žalosten, če ne morem. V delavnici sem, ob le redkih izjemah, skoraj vsak dan. Naj čepim in gledam v prazno? Važno je, da imam zadolžitve. Sem rokodelec domače in umetnostne obrti. Na to sem ponosen. Ne važen, ponosen, da sem nekaj ustvaril in me po določenih izdelkih ljudje prepoznajo.«
Izdelki ponazarjajo, kdo smo.
»Ponazarjajo slovenski narod. Ljudje v njih prepoznajo istovetnost. Prepoznajo svoje otroštvo, sebe. Spominjam se dogodka na Koroškem, ko me je gospa objela ob pogledu na vse, kar izdelujem in je bilo razstavljeno na stojnici. Življenje mora imeti vrednost. Vsak od nas v njem odigra svojo vlogo, vprašanje je le, kakšno.«
Ne smemo se predati, vztrajati moramo.
»Pride vse mogoče, toda vztrajati moramo in spoštovati druge. Če spoštujemo druge, s tem spoštujemo tudi sebe. Če želimo, da se izdelki naše dediščine obdržijo, jih je treba uporabljati. Le tako bodo preživeli. Ne, da jih postavimo na polico za okras ali celo kot spomin v omaro. Tam bodo pozabljeni. Vsaj ob prazniku postavimo na mizo luč na »gavge«, prižgimo jo in to bo kazalo našo pripadnost. Les je naš material, spoštujmo ga in uporabljajmo ga. Les izkazuje našo zgodovino.«
