Pri sv. Frančišku Paolskem
Četrta razglednica: Frančišek Paolski in počitniške majice
Rok Mihevc
Torek je lahko povsem običajen dan z jutranjo telovadbo, morda skokom v morje in zajtrkom. Tokrat ne bo tako, saj je to dan počitniških majic in spodobi se, da gredo počitnikarji raziskovat Kalabrijo.
Če je Italija podobna škornju, je Kalabrija tisti del, stopala, kjer členki prehajajo v prste. Počitniško naselje, kjer bivajo, gleda na vzhod, na Jonsko morje, v današnjem izletu pa bodo obiskali zahodno obalo ob Tirenskem morju, kjer se nad obalo počasi dviga starodavno mestece Paola.
Romanje k Frančišku Paolskemu z mislijo na Ugando
Prvi skupni izlet po Kalabriji je bil namenjen srečanju z zavetnikom te italijanske pokrajine oziroma dežele. Pot v Paolo nas je vodila iz počitniškega naselja na vzhodni obali prek notranjosti na zahodno stran Kalabrije. Ravninski predel je nadvse rodoviten. Pšenica je zrela in večinoma požeta, sem in tja dozorevajo polja rži, ponekod že raste koruza, največ pa je nasadov oljk, breskev, marelic in južnega sadja od pomaranč in limon naprej. Šele v zadnjem delu poti smo se dvignili na višino osemsto metrov ali morda še više. Hribovje je poraščeno z raznovrstnim drevjem, kjer pa so tla bolj peščena, rastejo velike zaplate rumene brnistre …
Z grebena hribovja, ki se dviga nad zahodno obalo, smo se hitro spustili do morja in mesta Paola, ki je bil cilj našega romanja. Romarsko središče Svetega Frančiška je umaknjeno navzgor po globeli in umeščeno med skalovje, kjer je v stoletjih poleg prvega bivališča priljubljenega svetnika zrasla prvotna cerkev, deli samostanskega poslopja, vse do modernega svetišča, ki so ga v prostor med skalovje umestili pred dvajsetimi leti. Puščavniški način življenja, ki si ga je izbral Frančišek Paolski, je spodbujala že sama narava. Odmaknjenost od ljudi in njihovega naselja. Voda, ki jo hribovje nad puščavniškim bivališčem radodarno po studencih ponuja človeku. Gozdna tihota, kjer te zmoti le šumenje vode, piš vetra in petje ptic … A frančišak ni bil samo puščavnik. Kot smo slišali pri maši, je bil vedno odprt za stisko ljudi in pripravljen pomagati. Vodilo njegovega življenja je bila karitas – dejavna ljubezen povezana z dobroto. Bližnje je učil tudi ljubezni do sovražnikov … Vse to je odmevalo v nas tudi potem, ko smo se peljali nazaj v počitniško naselje v želji, da bi se čimprej vrgli v morje.
Zvečer je sledil novi del radijske telenovele Najina srebrna obala. Tokrat je zakonski par Fernanda in Marijo obiskala tašča, ki je zmotila predvsem Fernandov duševni mir … Bo ostala? Da ni prišla celo za stalno! Prtljage je res veliko … A že je dogajanje zmotilo pismo, dišeče pismo ob katerem se je Fernando raznežil, Marija pa dobila pike po obrazu… Spet bo treba počakati na novo epizodo. V nadaljevanju večera je Jure predstavil obisk misijona v Ugandi, kjer sta bila z Izidorjem pred zadnjo pustno iskrico. Naš mali amfiteater, ki smo ga posvojili, je primeren tudi za predvajanje tovrstnih dokumentarnih predstavitev, saj se po deveti uri zvečer stemni in bela stena odrske kulise odlično nadomešča filmsko platno. Večer običajno zaključimo z Angeljčkom in blagoslovom; tudi ta večer je bilo tako.
Z nami na poti je tudi Vzajemna zdravstvena zavarovalnica!
